ponedeljek, 30. december 2013

Ker imam jutri v planu nekaj drugega...

Bom pa to kar danes naredila.

Namreč...

Da se zahvalim vsem vam
ki ste si v tem letu vzeli čas
da ste prišli na to mojo stran
kot tudi še dodatni čas
da ste pustili odtis svojega obiska.

In, ker ne morem, 
da ne bi tudi jaz kaj djala 

vam v zahvalo...

No, zdaj pa kar lepo po abecednem vrstnem redu...


ančiki...


aniti...

darku...

lei...


klotildi...


mahici...

zavestni samosti...




 

nedelja, 29. december 2013

Meja...

No, pa zdaj ne bom o tisti,
ki je bila nama nekoč nazaj tako moteča...
pa tudi ne o takrat,
ko smo se na njeno odprtje leta nazaj iz Maribora popeljali malo pred polnočjo...
in so nas tam pričakali z godbo na pihala in Odo Radosti ter ognjemetom...

Pač pa o neki navadni gostilni blizu meje.

Sva se zadnjič z možem peljala iz Avstrije nazaj proti domu
in sva se za kosilo ustavila kar tam
saj nama jo je priporočal deda D.

In, kaj sem doživela ob vstopu v njo?

Najprej prijazen pozdrav od kelnarce...
potem pa...
no, najprej itak sploh nisem mogla verjeti svojim ušesom
pravo lepo slovensko glasbo
saj so imeli vklopljen TV na programu Golica.

In kak je to pasalo...
jesti dobro hrano
in to brez tistega tako običajnega nabijanja neke tuje ali pa rock ali pa pop glasbe
kot je to zadnje čase običajno slišati tako po gostiščih kot tudi trgovinah

No, naslednji dan pa sva izvedela...

Da je deda D.,
pa prav v tem času
ko sva midvadva tam kosilila 
pa odšel tja, 
kjer ni več bolečin

Kako čudna so včasih pota naše usode...



četrtek, 26. december 2013

Esemesanje...

Ja, ja,...
je ta način pošiljanja dobrih želja ob prestopu v Novo leto
našel pot tudi v našo hišo
saj je letos v celoti nadomestil
vsakoletno
pisanje čestitk, pa lepljenje znamk in hodenje na pošto.

In tako sem tudi danes eni meni tako dragi Osebi in vsem njenim
kar tako preko SMS-ja
zaželela...

In je čez par minut zazvonil telefon...

Pa sem videla, da me je poklicala.

In je potem...
vse tisto, kar sem slišala povedanega skozi solze
ki so kljub njihovi tihosti pa bile tako glasne
meni jemalo sapo
in mi kar naprej postavljalo vprašanje:
le zakaj mora prav Ona zadnja leta 
prestajati toliko hudega, težkega in žalostnega.

In ni šlo...
da ob vsem tem ne bi tudi jaz dobila solz v oči.

Po tem pa sem se samo obrnila k možu...
in se Mu v objemu zahvalila
za vse to
kakršen je (pa čeprav me je tudi on znal občasno kar lepo spraviti na palmo)
kar imam (pa čeprav sem si včasih zaželela tudi še kaj več kot sem dobila)
in za "tamalega" in tamlado da sta takšna kot sta.


In zato ni prav nič čudno...
da si tudi za naslednje leto
želim
samo to, 
da bi ja še čimbolj dolgo ostalo tako kot je.
 



sobota, 21. december 2013

Enaindvajseti december...

Je res en pravi dan za praznovanje.

Ja, očitno je pocukranost zadnjih dni
tako povplivala name
da sem že tudi sama en sam cuker
no, še dobro, da nisem že kar sladkorna.

Ja, pogled skozi okno
na vsa tista z belimi kristalčki obrobljenimi vejami
in na pobeljeno travo
me je kljub mrazu vedno znova otoplil
Danes pa...
dopoldan sem slišala za Tinino drugo mesto v smuku
bravo! bravo! bravo!

proti večeru pa sva bila povabljena k sinu za njegov rojstni dan
in... da, če bo tokrat pa le šlo vse po sreči...
da bom drugo leto pa jaz tudi bla babica

zvečer pa...
kot češnja na torto s smetano...
pa še prenos iz Dunajske opere - Hrestač.

in nenazadnje...
draga mi Kloti:
naj Ti Življenje prinese čimveč tistega, 
kar si sama najbolj želiš

četrtek, 19. december 2013

White Eagle...


 Nič v Življenju ni zapravljenega
niti ena sama Izkušnja.

Dejanja, besede in misli
so kot semena, ki so položena v Zemljo
in se brez odpora dvignejo.
Iz njih se ne porodi nič neznatnejšega kot Prihodnost
kot jo pričakuje Duša.
To je taprava razlaga Prihodnosti
saj je Življenje vodeno po Božjem zakonu,
ki omenja,
da bo Duša žela to kar je sejala.
Vaša Prihodnost torej leži v Sedanjosti.
Tako kot danes mislite, govorite in delate
polagate seme za žetev od Jutri.

 in še v spomin...

ponedeljek, 16. december 2013

Ko dnevi tečejo...

S tako brzino
da jih niti šteti več ne sfolgam

In se dogaja
toliko vsega
da niti zapisovati ni mogoče

pa vendar...

so med njimi tudi dogodki
ki bodo postali del spomina

No, mogoče je kaj na času
v katerem se nahajamo...
mogoče pa samo v meni
in moji zadovoljnosti
s tem kako ta čas je.

Lepo mi je
ko tako malo po malo
kinčlam prostor okrog mene
in
lepo mi je
ko lahko tako malo po malo
pripravljam darila

Ja...
res mi je lepo
ko vidim kako se tamladadva razumeta
in še bolj
kako se mi vsi medseboj razumemo

In letos sem res 
v prav posebnem pričakovanju Božiča

ponedeljek, 9. december 2013

Včerajšnji koncert...

Je bil zopet nekaj prav posebnega.

V Starokatoliški cerkvi v Grazu sva namreč poslušala dela
Jakoba Lorberja in Franca Schuberta
z vmesnim branjem zapisanega od Jakoba Lorberja.

No, za Franca Schuberta sem že slišala
pa tudi kar nekaj njegove glasbe sem že imela priložnost slišati
samo za Jakoba Lorberja
pa sem prvič slišala letos jeseni.
In to četudi je ta Oseba štajerskega rodu in celo iz naše mariborske bližine.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Jakob_Lorber
hja...

In kaj je bilo pri vsem tem tako posebnega...

Že prostor v katerem je koncert bil.

Saj to ni cerkev v klasičnem pomenu besede
z vsem tistim kar pač je običajno okrog oltarja
pač pa en "navaden" obokan prostor
kjer je sprednjo stran krasila samo lesena skulptura Jezusa Kristusa na križu
levo in desno pa kot neki panoji
obarvani v barvah kot soj sveče
in samo še par prižganih sveč

klopi za poslušalce pa svetlo lesene
in izdelane rahlo v radiusu
tako da jih je tudi možno "zložiti"  v krog


Potem pa še zasedba:
violina, viola alta, klavir in sopranistka in baritonist
vmes pa prebrano od Lorberja iz "Otroštvo in mladost Jezusa"

In prav zato je ta glasba meni lahko prišla še lažje do Duše.

petek, 6. december 2013

Gibanje je zdravo...

Tudi za prebavo.

In, ker je tudi danes še bilo lepo vreme...
Midvadva z možem pa že cel teden nisva bila na Zraku
je torej bil dan kot naročen za izlet do tja.

In tam biti samo v hiši...
ja, to pa ja tudi ne gre.

Zatorej je bil sprehod že vnaprej programiran.

Ker pa...
Ja, ker pa je meni sprehanje kar tak nekam za nosom
itak brezvezno in diši po izgubi časa...

je torej za hoditi za nosom vedno dobro najprej najti en tehten razlog
(no, pa saj prav zaradi tega sem tudi dobila toto mojo šefico)

In tako sem tudi danes raje namesto samo sprehoda
oblekla delovne hlače, pa obula škornje in
šla v garažo po šajtrgo in šauflo.

Ker...
na spodnji strani sem zadnjič videla kar dosti krtin
saj so bili krteki zadnje dni res hudo pridni
zato...
sem se jaz pa spravila to zemljo zvoziti na novi kompost

No, po dveh prepeljanih šajtrgah
pa me je sonce na koncu travnika
premamilo in zvabilo

in pot me je popeljala vse do potočka
pa potem še malo dalje ob njem
ko sem v vodi zagledala-
eno polno steklenico.

pa ni šlo da ne bi šla do nje...
in je ne bi odnesla domov
kjer sedaj pridno čaka da bo odprta...
pa da sprobamo kaj je sploh v njej.

četrtek, 5. december 2013

Dan, ki leži med...

Včerajšnjim
Barbaro dnem...
ko je dobro djati v vodo veje
da za Božič že cvetijo
in jutrišnjim
Miklavževem...
ki je sv. Miklavž za svoj god
otrokom dal sadja
In tudi ta 
današnji dan...
je bil kljub soncu hladen
in lep.

Miklavžek pa je tudi nam
pa čeprav nismo več otroci
prinesel culo sadja.

In še nekaj...
letos pa ni bilo zraven šibe


torek, 3. december 2013

Privajanje na soliranje...

Lepo sončno vreme
in želja po iti ven
je rasla in rasla in rastla...

Pogled na osončeno Kalvarijo
in polno sprehajalcev na njej
pa skakajočih kužkov...

In odločitev je padla.

Sprehod v smer kamor me bodo nesle noge.

In so me nesle:
mimo inštituta
pa sadnega skladišča
do Račjega dvora
in potem kar povprek med travniki
do konjeniškega kluba
pa dalje skozi Kamnico
(tam sem videla še enega dimnikarja)
in do Koblerja
potem pa lepo dalje
v smeri proti domu.

Ja...
sonca je bilo dovolj
pa korakov tudi
in tako sem dobro prehojena in spreluftana vrnila domov.
.
.
In je zazvonil telefon...
tamlada me je poklicala...
kako sem kaj in...
če bi šli skupaj na sprehod.

In sva šli...
kr tak za nosom
malo pogledat v mesto.

In sva videli kako je že kar precej osvetljeno
pa stojnice so že tudi postavljene
in pa šotor z italijanskimi specialitetami je že tudi bil odprt

Ja...
in zame je bil spet en tako lepo lep dan



ponedeljek, 2. december 2013

Ko ti na vratih pozvoni...

In potem mi je pogled skozi okno povedal
da je to storil
No, s seboj sicer ni imel oprave za ometanje dimnika
imel pa je spet
koledar

In, ker je tudi letos prav on bil tisti taprvi
ki mi je zaželel sreče v Novem letu...
nisem mogla
da mu ne bi...
stisnila roke.

Nazaj grede pa sem si zavriskala od veselja...
juhuhuhuhu...

Ja, drugo leto bo spet Srečno!


nedelja, 1. december 2013

Ker sva starokopitna...

In slike še vedno dajeva razvijati
da jih bova na stara leta lahko gledala
in se spominjala
kolikor bo nama spomin pač še služil.

No, to pa pomeni vsake toliko
toliko in toliko novih fotografij.

In ravno kak teden nazaj
sva jih spet dobila za celo zalogo

od začetka letošnjega leta pa vse do slike žare.

In tako sedaj za v več albumov razdeljene slike že pridno lepim

Samo slike na katerih je Lola so še vedno na mizi
in čakajo na...

sobota, 30. november 2013

Pogled skozi okno...

V dolini nad reko
jutranjo dopoldanske meglice...

hribovje tam na drugi strani meje
pokrito z belo snežno prevleko...

ob cesti par hiš dalje pa
bela štorklja s tablico okrog vratu

Uf revica uboga...
zdaj pa mora tam tako zmrzovati...

bi ji kar kak topel šalek pa kapico zaštrikala

nedelja, 24. november 2013

Blind date...

No, roko na srce...
jaz sem randevujko predtem videla že na slikah
in tako meni to res ni bila več tako hudo nepoznana oseba...

pa vendar...

no, pa saj so tudi izkušnje že  pokazale...
da biti simpatičen na sliki avtomatično ne pomeni
pa si biti simpatičen tudi v naturi.

In tako se je v petek zgodil
ta najin prvi
prvič 

Pa sta se najprej pozdravila najina dežnika
potem pa še medve...
pa je kavico zamenjal sok s smetano...
pa so besede začele preskakovati mizo...
pa je čas pobegnil...
In sta na sceno stopila oba najina moška.

aha...
pa še deževati je medtem nehalo...

in ja...
tokrat pa se je simpatičnost s slike
pa zame še postopnjevala

tak da...










ponedeljek, 18. november 2013

T. Pavček: Vrtiljak...

Vse močneje, vse hitreje
krog na krog brzi,
stari zvočnik pa se smeje:
Darko se boji!

Ne boji se, ne plaši se
zajček psa ne konjskih nog
in ne slona, ki podi se
za medvedom naokrog.

Slon medveda, medved konja,
konjič zajčka, zajček psa,
to je zmeda, to je gonja
naokoli sem in tja,
da nikoli še tegá!

Vse močneje, vse hitreje
krog na krog brzi,
stari zvočnik pa se smeje:
Darku v glavi se vrti!

Hja...
Šment pa tak...
da/saj so tudi mene posadili na en tak vrtiljak

nedelja, 17. november 2013

Teden, ki je minil...

Mi je prinesel zopet obilo novega...

Če se samo spomnim...

kosila na "vikendu" s tamladima
na tako prečudovito sončno Martinovo nedeljo
z Martinom in njegovo mamo gosko za mizo namesto na mizi
in sladkim rdečim zeljem brez mlincev
pa Protnerjevo zlato kapljico v kozarcu
.
.
kako je potem naslednji dan
pa megla podala roko mraku
da sta potem lahko skupaj odšla v večer
in so moji koraki tako odmevali po mokri travi
da so tri bele ritke odskakljale v bližnji gozd
.
.
pa vso improviziranje
da sem možu uspela speči njemu tako ljubo stvarco
jabolčni štrudl
.
.
in še zadnja dela na vrtu
ko sem golo zemljo prekrila s kompostom in listjem
da bodo živalce v njej lahko bolj na toplem
.
.
in spoznanje, da/kakšna je kriza takrat
ko ti začne manjkati prav tisto
kar ti je nekoč šlo na živce
.
.
in predvidevam da tokrat pa zares
tazadnja košnja okrog vrta
medtem ko mi je mož pekel kostanje
.
.
pa jutranji pogled dol po dolini
ko se meglice spravijo v kotanje
in imam občutek da sem nad oblaki
.
.
In, ja, 
kako drugače bi zgledali ti moji zapisi
če bi imela računalnik tudi na Zraku
kjer se vsak dan zgodi toliko zanimivega in lepega
in bi stvari bile še sveže

aha, pa še to...
pesem, ki me že nekaj časa tako navdušuje
da noge in vse kar je nad njimi
kar same zapadejo v ples

ponedeljek, 11. november 2013

Martinovanje na Meranovem...





So naju znanci z druge strani Štajerja pregovorili
in smo se krstitve mladega vina skupaj udeležili


Pa četudi nam vreme naklonjeno ravno najbolj ni bilo
saj je ovi tam zgoraj očitno že mlado vino hotel mešati z vodo
je po šotoru po dobri jedači in pijači dišalo 
saj so prireditelji tudi za lep program poskrbeli
da smo se ves čas lahko res luštno imeli

nedelja, 3. november 2013

V kolesju relativnosti časa...

Ja, danes je točno en mesec...
ko sva se z možem odločila in naši flatki Loli dovolila oditi od tu.

In ta mesec je meni minil kot da bi pihnil
pa vendar...
se mi zdi kot da je minila že cela večnost od kar je ni več poleg naju.


sladka kot lolipop
to ime je Lola dobila, 
ko je bila stara kakšnih pet mesecev
od deklice s katero smo se skupaj sprehajali

sobota, 2. november 2013

Za toto škorpijončiko...

Se tudi jaz postavim v vrsto čestitarjev...
in Ji zaželim...
 Ljubezni...
Z receptom za...
kekse:
100 g margarine
1 jajce
50 g kristalnega sladkorja
70 g moke
po 1 čajno žličko lavendla in cvetov vrtnic

Margarino, sladkor in jajce penasto zmešamo. Dodamo moko in lavendel ter vrtnice (nekaj cvetov si prihranimo za dekoracijo).
Vse na hitro zgnetemo v gladko testo in ga razvaljamo na pomokani podlagi.
Spečemo jih pri 160 stopinjah, da so srčki zlatorumeni, nato pa jih pustimo shladiti in jih posujemo s sladkorjem.
In še tak na uho...
ti keksi delujejo samo 
kadar imajo obliko Srčka




ponedeljek, 28. oktober 2013

Današnji dan...

Tako lepo sončen in topel
sprehod po poteh spomina
test in... trening
sposojeno s strani:
rezidencni-pisatelj-maribor.blogspot.com

ponedeljek, 21. oktober 2013

Dvojna merila...

Ja, ja,...
smo ljudje res mojstri v njihovi uporabi.

Saj si znamo predpise in zakone in tudi moralne vrednote
pa res potolmačiti
čisto po svojih potrebah in željah.

Kako to "individualno" tolmačenje in uporabljanje le-teh
pa na druge deluje...

To pa je itak od tistih tadrugih problem...

in se zato "dvojnomerilnikov" tudi
prav nič kaj dosti ne tiče.


četrtek, 17. oktober 2013

Ko se enkrat zavedaš...

Da ni naklučij...

Potem lahko tudi določene dogodke lažje razumeš.

Se mi je zgodilo...
da me je takrat v Trnovem prva pozdravila mala skoraj črna pikica,
ki smo ji mi dali ime Lola...
 slika z neta
In me je, ko smo dvignili žaro v Litiji (cremona),
kot zadnja pozdravila njihova mala psička francoski buldog
ki ji je prav tako ime -  Lola.

In še zgodbica, ki smo jo izvedeli od lastnika te firme:
So imeli psa boksarja... pa so ostali sami.
In sta se on in njegova žena odločila za novega kužka.
Sta pa v Interšparu videla oglas, da en gospod zaradi poslabšanja svojega zdravstvenega stanja želi oddati svojo psičko v dobre roke.
In sta se odpeljala na naslov... pa je kužek takoj "postal" njun.
Predtem pa sta se že dogovorila, da bosta psičko neglede na njeno pravo ime poimenovala ali Loti ali pa Lola.
Ker pa je itak bila ljubezen na prvi pogled... 
je iz "iti samo pogledati" pač "nastalo" vzeti jo kar s seboj...
No, potem pa je še sledilo vprašanje po njenem imenu...
In, ja trikrat lahko ugibate - 
bilo ji je ime Lola.

ponedeljek, 14. oktober 2013

Učitelj pride...

Ko je učenec
na to
za to
pripravljen.

In davnega leta 2002...

Sem očitno tudi sama stopila na pot Učenja
od Učiteljice
ki mi je takrat bila poslana v obliki majhne črne kepice.


In četudi je sedaj ni več ob meni...

Se še vedno dalje učim



nedelja, 13. oktober 2013

Jesenski čas,,,

Je tudi čas...

Ko električne žice postanejo kot žive
in nekatera drevesa začnejo celo čivkati

Ko presajenega ni bilo potrebno zalivati
saj je to naredil kar popoldanski dež...


in, ko so se na najini sprehajalni poti
dežne kaplje na obrazu pomešale s solzami...

in je tam na robu travnika tik pred gozdičkom
ena marela začela raztezati svoj klobuk...

umazane škornje pa je namesto mena
itak kar mokra trava ščistila...

Ja, tako je to bilo včeraj...

Danes pa...

Prelep sončen in prav lepo topel jesenski dan...

Marela pa se je pokazala v vsej svoji veličini

kot darilo za mojo dvodnevno opazovanje in potrpežljivost
pa je poleg nje iz zemlje pokukala še ena manjša marelika


Njej v spomin!










ponedeljek, 7. oktober 2013

Ne vem kako je bilo vam...

Ki ste kaj takega že djali skozi...
ampak meni so ti zadnji dnevi res prav čudni.

Ne samo to,
da mi vsake toliko solze kar same pobegnejo iz oči...
pač pa je tudi moje celotno počutje takšno, 
da včasih enostavno več ne vem kam se naj dam....
vse kar delam, pa delam...
no ja, ker pač vem, da je tisto potrebno narediti...
veselja do dela pa ni

Kaj šele to,
ko delam kaj takega kar je bilo prej v dvoje, zdaj pa sem sama...

recimo...

Je bila namreč tota naša Šefica res en prav zanimiv kuža...
saj je imela kar rada tudi kaj takega kar sem jaz rada jedla.

Tako sem danes spet utrgala en grozd in, ja...
naenkrat mi je manjkalo tisto najino deljenje
eno bubiko meni, pa eno tebi, pa spet eno meni in to tako dalje do konca grozda...

In sem si utrgala jabolko, ga pojedla, pa mi je v roki ostal ogrizek
in naenkrat nisem vedela kam z njim...
saj mi je zmanjkal tisti - "na, primi..."

Ali pa, ko sem si urezala kos kruha, pa je krajec enostavno šel v košarico, da se je posušil...
no, zdaj ga moram pa spet kar sama pojesti

Da ne omenjam navajenosti, da mi je bila vedno za ritjo
in se še zdaj najprej obrnem, da pogledam kam bom stopila...
saj sem jo včasih znala zaradi tega tudi pohoditi.

Pa vožnja z avtomobilom je spet čisto drugačna
ker sem se v teh letih od kar je bila operirana na tački, kar dobro navadila sedeti na direktorskem sedežu zadaj desno...
ona pa je lepo ležala poleg mene in mi običajno dala glavo na nogo...
ja, zdaj pa sem spet sovoznik.

No, na sprehod po tistih najinih turah pa zaenkrat še tudi nisem šla...


Uf...
pa si res nisem mislila...
da smo se v teh letih sobivanja 
tako povezali in navezali

 

nedelja, 6. oktober 2013

Mednadstropno sodelovanje...

So se v naši hiši stvari že pred kakšnim mesecem spremenile, saj sta se v spodnje prazno stanovanje vselila moj tamlajši sin in njegova izvoljenka.
In od takrat je meni spet fino fajn, ker...
Sedaj vem, da hiša ni več prazna...
pa okolica je spet urejena in to brez mojega "vmešavanja"...
da ne govorim o rožah, ki se ponosno razkazujejo na okenskih policah.

Skratka...
hiša je spet živa.

No, je pa tamlada imela zadnjič idejo, da bi imeli skupno kosilo pri njiju.

In...
rečeno, storjeno.

Pa smo se vsi štirje sporazumno dogovorili, da bomo tokrat pa te jedli eno nafilano kuro, krompir v kosih in rdeče zelje. Pred tem pa še eno župico z rezanci.
No, ker pa nisem dobila rdečega zelja, ga pa je nadomestila kar zeljna solata.
Za posladek pa smo še dobili marmorni kolač.

Ker pa je tamlada še ni nikoli sama delala...
meni pa ne dela pečica...
pa je to pripeljalo do tega najinega sodelovanja.

Saj je pri filanju bila ona pri meni zgoraj
potem pa sva nafilano pipiko skupno odnesli
v pečenje k njej v spodnji štok.
 slika z neta
In na koncu...
pohvala obema od moškega dela družbe


sobota, 5. oktober 2013

Spomini, spomini...

Ja, v  enajstih  letih se jih res kar nekaj nabere...
Verjetno pa še bolj tudi zato...
ker/saj smo to našo Šefico v glavnem itak povsod "sabo vlačli".

No, vsekakor pa so najbolj živi pa ti dogodki,
ki so se med spomine zapisali v tem zadnjem obdobju našega sobivanja.

In, ker se itak najbolj vtisnejo v spomin dogodki in dogajanja,
ko se nam zgodi kaj takega, kar nas je prizadelo...
nama bo še kako ostal v spominu naš skupni tazadnji obisk pri veterinarju v Topolšici.

No, da se je Lola že kar nekaj časa počutila precej slabo...
in, da je imela probleme z levo prednjo tačko
to smo dr. Matku povedali tudi kak mesec nazaj
in je takrat dobila vse kar je bilo potrebno.

In smo tako lahko šli skupaj na dopust.

In je tam plavala in se sprehajala, pa se igrala s psičko od lastnika...

Vendar pa je iz dneva v dan težje hodila
Vseeno pa je njen repek še vedno delal ko propelar
Meni pa je bila moja senca četudi je zunaj deževalo ali pa je bilo oblačno.

Potem pa smo dobili spet nov termin v četrtek...

Tudi tokrat nismo kaj dolgo čakali, da smo prišli na vrsto...
potem ji je dr. Matko vzel kri za kontrolo...
in ji dal uspavalo, da jo je pripravil za CT.

Potem pa...
Ko je Lola še spala..
pa je povedal za izvid.- kostni rak.

Tablete proti bolečini pa bi ji lahko Življenje podaljšale samo še kak mesec ali dva.

In sva se odločila...

V dobro Njej,
ki nama je ta zadnja leta dala toooliiiko dobrega in lepega...
Da le naj raje kar dalje za/spi 

 slika z neta

V spominu pa bo tudi ostal odnos dr. Matka in njegovega osebja...

Ker...
Toliko srčnosti, spoštovanja do Lole in tudi naju, pa uvidevnosti ob vsem tem...

 Kar samo po sebi kliče po:
Hvala za vse!











četrtek, 3. oktober 2013

Nova zvezdica v pasjih nebesih...

Vem, da bo danes jasna noč...
saj ta lep oktobrski sončni dan to že napoveduje...

In tako bom lahko na nočnem nebu uzrla novo Zvezdico...
Loli v spomin

Nam pa v tolažbo...

In v zahvalo
za vse kar nam je dala lepega
v teh njenih enajstih letih in osmih mesecih
bivanja tukaj med nami


ponedeljek, 30. september 2013

Jeseni čas...

Kako lepo mi je videti...

Ko se jesenske rožice
tako lepo družijo
in dopolnjujejo

s pomladanskimi...
 Prav tako...
 kot zna Ljubezen
tudi Človeku v zrelih letih
v Srce prinesti 
Pomladi



ponedeljek, 23. september 2013

Evo mene...

In že sem spet nazaj.


Ja...
To letošnje morjevanje je bilo pa res polno vsega...

Mokrega od kapljic iz vode in izpod neba
sladkega od pecivčkov, figic, grozdja
delovnega tako na vrtu kot tudi v vodi

družabnega v soliranju, duetu ali grupi
osvetljenega od toplega sonca in tudi polne lune
uživaškega od jutra do večera

Skratka...

Teh deset dni je minilo kot bi pihnil

Spomin na to pa bo ostal
vsaj do naslednjič, ko ga bom zamenjala z novimi doživetji



ponedeljek, 9. september 2013

In zopet mi je padla pod roke...

Ja, je res prav zanimivo kolikokrat sva se v vseh teh letih
od kar jo imam doma,
že gledali...
in kolikokrat sem že brskala po njej
pri tem pa vsakič odkrila kaj novega.

In to prav tisto nekaj
kar sem prav tisti trenutek potrebovala...


Poiščemo si tolažbo, poiščemo
si omamo, naučimo se spretnosti
in umetelnosti, s katerimi se
varamo. Toda najpomembnejšega,
poti vseh poti, ne najdemo.
Hermann Hesse, Siddhatha


nedelja, 8. september 2013

Pa sem jih dobila po buči...

Ja, saj vem...
da sem si čisto sama kriva za to
kaj pa sem lezla tja kjer ne bi bilo treba
oz.
kaj pa sem tiščala glavo tja kamor je ne bi bilo treba

ampak...

Če pa nisem mogla da ne bi!

Ko pa so nesramnice tako zapeljivo gledale name
in to tako zviška

In res nisem mogla da jih ne bi malo spajtlala

Hja...
potem pa so začele 
zrele kot pač so že bile
treskati po moji buči.
Sorta 'Čačanska rodna'

četrtek, 5. september 2013

Klinika za male živali...

Odkar je bila Šefica operirana v Topolšici pri dr. Matku...
se tega dohtarja držim(o) ko pijan plota

In tako smo tudi včeraj bili spet tam.

Hja, psička s svojimi 11 leti in pol res ni več med mladimi...
Pa vendar glede na vse kar nama je v tem času našega sobivanja dala
pač tudi mi na njo pazimo
no, mogoče celo malo več kot nekateri drugi
ampak...
tak pač to je


V soboto, ko smo bili na obletnici 80 let Pihalne godbe Šentilj
in smo najprej poslušali njihov spored na igrišču OŠ
potem pa smo ga čagali vse do nočnih ur pod Brlogo
sem namreč pri njej videla,
da si je pogrizla dlako na desni zadnji tački
na sprednjo je po kratki hoji pa močno šepala.

In, ker smo enkrat že djali podobno stvar skozi
takrat pa je dr. Matko stestiral in je bil rezultat - garje
pa, da se ne bi slučajno tudi tokrat kaj takega zgodilo...

No, da smo padli not v tisti zastoj zaradi prometne nesreče
in smo zaradi tega namesto običajne urce in pol do Topolšice potrebovali kar dobre tri ure
pa smo zaradi tega potem na pregled prišli z enourno zamudo
hja... šment
ampak...
za sam pregled to sploh ni bil noben problem

Saj nas je dr. Matko sprejel
in se posvetil nam (no v glavnem mojemu razlaganju) in potem še tudi Loli
in to kljub temu,
da je po njegovem planu po dvanajsti uri že pričel z operacijami.

In zakaj sem se sploh razpisala o njem...

Iz čisto preprostega razloga:
saj ima(jo) tam takšen odnos do živali in nas lastnikov
da ga marsikje v ambulanti ali pa bolnici za nas ludeke ne doživimo.

In tako se je zdravnik od srca nasmejal
ko sem mu povedala
da sem že razmišljala
da bi si jaz tudi svojo zdravstveno kartoteko prenesla k njemu

No, pa saj vem da to ne gre
kajti tam je Klinika za male živali
krave pa spadajo med vlko živino





ponedeljek, 2. september 2013

Ta blogec in klepetanje na njem...

Sem najprej že nekaj spisala kot odgovor Lei...
pa sem videla, 
da se je moj odgovor taaakooo razvlekel,
da je kar poklical po samostojnem zapisu.

In zato o tem zdaj tukajle.

Lea se je tam sicer opravičila
za to, da se je pogovarjala mimo mene...
no,
mene pa je prav s tem še kako razveselila

Saj sem sama še kako vesela,
ko vidim
ko/da se moji "gostje" 
tudi med seboj pogovarjate

Da si tudi mimo mene poveste to 
kar vam leži na srcu ali pa jeziku
Kajti to pogovarjanje tukaj
je meni enako kot takrat,
ko se kje zberemo
in se tudi razvije pogovor med samimi obiskovalci...

Torej...

Le mirno klepetajte tudi meseboj


ponedeljek, 26. avgust 2013

Reči bobu bob...

Tudi pesem Med iskrenimi ljudmi z Majdo Sepe v originalu
poje o tem
da se v tem "okolju" ne more zgoditi
da bi zmagala laž.

Ampak realno Življenje...

Ja, tam pa je stvar vseeno bistveno drugačna
saj...

Saj so laži
in to vse tiste od nartamanjših pa vse do najbolj tadebelih
postale del našega vsakdanjika.

Mao Tse Tung je sicer nekoč dejal, da
kamorkoli se obrneš rit ti je odpozadi
v današnjici pa to isto žal velja tudi za laž.

In povedati resnico
je marsikdaj marsikje postalo že prav tvegano dejanje

Zvedeti resnico
pa je že itak prava redkost.

nedelja, 25. avgust 2013

So ljudje...

...ki jih lahko imaš rad
vse dokler jih pre/malo poznaš

So pa tudi takšni
ki jih vzljubiš komaj po tem
ko jih spoznaš dovolj dobro.

sobota, 24. avgust 2013

Kako se časi spreminjajo...

In z njimi tudi jaz.

Pred letom si namreč niti pod razno ne bi mislila
da se bo tudi meni lahko kdaj zgodilo
da kdaj ne bom imela več volje
za pisanje bloga.

Sploh še
če se spomnim
koliko časa sem leta nazaj porabila
za to "dejavnost"
ki mi je takrat pomenila
tudi eno vrsto druženja

Dandanes pa...

No, saj ni vzrok v tem
da se ne bi več kaj zanimivega dogajalo

Samo...

Ker tistega ne zapišem še v "vročem stanju"
pa se mi potem zapisovanje tako za nazaj zdi vedno bolj hecno.

Samo še kot nek tedenski pregled dogodkov

No, ker pa to meni ni isto...






ponedeljek, 19. avgust 2013

Abrahamovka...

Pa saj človek res ne more prav verjeti...

Da je za Njo že pol stoletja 
od kar je privekala na toti naš Svet

In v spomin na ta veseli dogodek
smo se ji nakezili pod oknom
(no sicer brez podoknice
saj bi se kaj hitro lahko zgodilo
da bi nam kdo od sosedov brez posluha za lepo petje in glasno bujenje
še kje kake policaje zaradi kaljenja nočnega miru na vrat nakopal)

Sicer pa...
a smo mi krivi če se je dečvica takrat odločila
in ob 00:15 na svet privekala...
zatorej pa smo morali to bujenje opraviti kar znotraj hiše.

In nam je uspelo!

Najprej je sicer mislila
da so otroci "izgubili kompas in pozabili na uro"
ker pa ruženje in smeh le ni polegel
pa je še vsa odeta v spanec
prikorakala po stopnicah iz zgornjega nadstropja.

Hja...
takrat pa je videla...
kar je videla

In ubrano zapeta
Vse najboljše za te...
ji je povedala
pravi vzrok za vso dogajanje. 

In ta dan se jepo tem  zajtrk začel s pokom šampanjca!