Današnji dan...

Tako lepo sončen in topel

sprehod po poteh spomina

test in... trening

sposojeno s strani:

rezidencni-pisatelj-maribor.blogspot.com

Dvojna merila...

Ja, ja,...

smo ljudje res mojstri v njihovi uporabi.

Saj si znamo predpise in zakone in tudi moralne vrednote
pa res potolmačiti
čisto po svojih potrebah in željah.

Kako to "individualno" tolmačenje in uporabljanje le-teh
pa na druge deluje...

To pa je itak od tistih tadrugih problem...

in se zato "dvojnomerilnikov" tudi

prav nič kaj dosti ne tiče.

Ko se enkrat zavedaš...

Da ni naklučij...

Potem lahko tudi določene dogodke lažje razumeš.

Se mi je zgodilo...
da me je takrat v Trnovem prva pozdravila mala skoraj črna pikica,
ki smo ji mi dali ime Lola...

 slika z neta

In me je, ko smo dvignili žaro v Litiji (cremona),
kot zadnja pozdravila njihova mala psička francoski buldog
ki ji je prav tako ime -  Lola.

In še zgodbica, ki smo jo izvedeli od lastnika te firme:
So imeli psa boksarja... pa so ostali sami.
In sta se on in njegova žena odločila za novega kužka.
Sta pa v Interšparu videla oglas, da en gospod zaradi poslabšanja svojega zdravstvenega stanja želi oddati svojo psičko v dobre roke.
In sta se odpeljala na naslov... pa je kužek takoj "postal" njun.
Predtem pa sta se že dogovorila, da bosta psičko neglede na njeno pravo ime poimenovala ali Loti ali pa Lola.
Ker pa je itak bila ljubezen na prvi pogled... 
je iz "iti samo pogledati" pač "nastalo" vzeti jo kar s seboj...
No, potem pa je še sledilo vprašanje po njenem imenu...
In, ja trikrat lahko ugibate - 

bilo ji je ime Lola.

Čas za...

Si ga vzeti

ga imeti

in celo podariti

slika z neta

Učitelj pride...

Ko je učenec

na to

za to

pripravljen.

In davnega leta 2002...

Sem očitno tudi sama stopila na pot Učenja

od Učiteljice

ki mi je takrat bila poslana v obliki majhne črne kepice.

In četudi je sedaj ni več ob meni...

Se še vedno dalje učim

Jesenski čas,,,

Je tudi čas...

Ko električne žice postanejo kot žive
in nekatera drevesa začnejo celo čivkati

Ko presajenega ni bilo potrebno zalivati
saj je to naredil kar popoldanski dež...


in, ko so se na najini sprehajalni poti
dežne kaplje na obrazu pomešale s solzami...

in je tam na robu travnika tik pred gozdičkom
ena marela začela raztezati svoj klobuk...

umazane škornje pa je namesto mena
itak kar mokra trava ščistila...

Ja, tako je to bilo včeraj...

Danes pa...

Prelep sončen in prav lepo topel jesenski dan...

Marela pa se je pokazala v vsej svoji veličini

kot darilo za mojo dvodnevno opazovanje in potrpežljivost

pa je poleg nje iz zemlje pokukala še ena manjša marelika

Njej v spomin!

Ne vem kako je bilo vam...

Ki ste kaj takega že djali skozi...
ampak meni so ti zadnji dnevi res prav čudni.

Ne samo to,
da mi vsake toliko solze kar same pobegnejo iz oči...
pač pa je tudi moje celotno počutje takšno, 
da včasih enostavno več ne vem kam se naj dam....
vse kar delam, pa delam...
no ja, ker pač vem, da je tisto potrebno narediti...
veselja do dela pa ni

Kaj šele to,
ko delam kaj takega kar je bilo prej v dvoje, zdaj pa sem sama...

recimo...

Je bila namreč tota naša Šefica res en prav zanimiv kuža...
saj je imela kar rada tudi kaj takega kar sem jaz rada jedla.

Tako sem danes spet utrgala en grozd in, ja...
naenkrat mi je manjkalo tisto najino deljenje
eno bubiko meni, pa eno tebi, pa spet eno meni in to tako dalje do konca grozda...

In sem si utrgala jabolko, ga pojedla, pa mi je v roki ostal ogrizek
in naenkrat nisem vedela kam z njim...
saj mi je zmanjkal tisti - "na, primi..."

Ali pa, ko sem si urezala kos kruha, pa je krajec enostavno šel v košarico, da se je posušil...
no, zdaj ga moram pa spet kar sama pojesti

Da ne omenjam navajenosti, da mi je bila vedno za ritjo
in se še zdaj najprej obrnem, da pogledam kam bom stopila...
saj sem jo včasih znala zaradi tega tudi pohoditi.

Pa vožnja z avtomobilom je spet čisto drugačna
ker sem se v teh letih od kar je bila operirana na tački, kar dobro navadila sedeti na direktorskem sedežu zadaj desno...
ona pa je lepo ležala poleg mene in mi običajno dala glavo na nogo...
ja, zdaj pa sem spet sovoznik.

No, na sprehod po tistih najinih turah pa zaenkrat še tudi nisem šla...


Uf...

pa si res nisem mislila...

da smo se v teh letih sobivanja 

tako povezali in navezali

 

Mednadstropno sodelovanje...

So se v naši hiši stvari že pred kakšnim mesecem spremenile, saj sta se v spodnje prazno stanovanje vselila moj tamlajši sin in njegova izvoljenka.
In od takrat je meni spet fino fajn, ker...
Sedaj vem, da hiša ni več prazna...
pa okolica je spet urejena in to brez mojega "vmešavanja"...
da ne govorim o rožah, ki se ponosno razkazujejo na okenskih policah.

Skratka...
hiša je spet živa.

No, je pa tamlada imela zadnjič idejo, da bi imeli skupno kosilo pri njiju.

In...

rečeno, storjeno.

Pa smo se vsi štirje sporazumno dogovorili, da bomo tokrat pa te jedli eno nafilano kuro, krompir v kosih in rdeče zelje. Pred tem pa še eno župico z rezanci.
No, ker pa nisem dobila rdečega zelja, ga pa je nadomestila kar zeljna solata.
Za posladek pa smo še dobili marmorni kolač.

Ker pa je tamlada še ni nikoli sama delala...

meni pa ne dela pečica...

pa je to pripeljalo do tega najinega sodelovanja.

Saj je pri filanju bila ona pri meni zgoraj
potem pa sva nafilano pipiko skupno odnesli
v pečenje k njej v spodnji štok.

 slika z neta

In na koncu...

pohvala obema od moškega dela družbe

Spomini, spomini...

Ja, v  enajstih  letih se jih res kar nekaj nabere...
Verjetno pa še bolj tudi zato...
ker/saj smo to našo Šefico v glavnem itak povsod "sabo vlačli".

No, vsekakor pa so najbolj živi pa ti dogodki,
ki so se med spomine zapisali v tem zadnjem obdobju našega sobivanja.

In, ker se itak najbolj vtisnejo v spomin dogodki in dogajanja,
ko se nam zgodi kaj takega, kar nas je prizadelo...
nama bo še kako ostal v spominu naš skupni tazadnji obisk pri veterinarju v Topolšici.

No, da se je Lola že kar nekaj časa počutila precej slabo...
in, da je imela probleme z levo prednjo tačko
to smo dr. Matku povedali tudi kak mesec nazaj
in je takrat dobila vse kar je bilo potrebno.

In smo tako lahko šli skupaj na dopust.

In je tam plavala in se sprehajala, pa se igrala s psičko od lastnika...

Vendar pa je iz dneva v dan težje hodila
Vseeno pa je njen repek še vedno delal ko propelar
Meni pa je bila moja senca četudi je zunaj deževalo ali pa je bilo oblačno.

Potem pa smo dobili spet nov termin v četrtek...

Tudi tokrat nismo kaj dolgo čakali, da smo prišli na vrsto...
potem ji je dr. Matko vzel kri za kontrolo...
in ji dal uspavalo, da jo je pripravil za CT.

Potem pa...
Ko je Lola še spala..
pa je povedal za izvid.- kostni rak.

Tablete proti bolečini pa bi ji lahko Življenje podaljšale samo še kak mesec ali dva.

In sva se odločila...

V dobro Njej,

ki nama je ta zadnja leta dala toooliiiko dobrega in lepega...

Da le naj raje kar dalje za/spi 

 slika z neta

V spominu pa bo tudi ostal odnos dr. Matka in njegovega osebja...

Ker...

Toliko srčnosti, spoštovanja do Lole in tudi naju, pa uvidevnosti ob vsem tem...

 Kar samo po sebi kliče po:

Hvala za vse!

Nova zvezdica v pasjih nebesih...

Vem, da bo danes jasna noč...
saj ta lep oktobrski sončni dan to že napoveduje...

In tako bom lahko na nočnem nebu uzrla novo Zvezdico...

Loli v spomin

Nam pa v tolažbo...

In v zahvalo

za vse kar nam je dala lepega

v teh njenih enajstih letih in osmih mesecih

bivanja tukaj med nami