petek, 31. oktober 2014

Na pokopališču...

Prečudovit sončen dopoldan
parkirni prostor je že v celoti poln pločevine
ljudje pa obloženi...

Grobovi se ponovno kitijo 
s cvetjem, aranžmani, svečami...

In spomin na pokojne tudi tokrat spet oživi.


(tudi ta kipa pa sta bila med tistimi,
ki so jih meseca junija pokradli)

sreda, 29. oktober 2014

Za Darkota...

Tole pa sem našla zate  med vsiljeno pošto...


Pozdravljen Darko!
Na naši kmetiji imamo osličje mleko, ki ga uporabljamo za lastne potrebe. Me pa zanima, katera farmacija odkupuje osličje mleko. Mi lahko prosim napišete kontakt.
Hvala in LP

lp tudi z moje strani
gita

Ko pozabiš točen datum rojstvovanja...

Pa si vseeno domišljaš da pač...

glede na to, da tej Osebi
itak kar vsaki dan sproti 
privoščiš
dobrega in lepega

čestitanja za Njen osebni praznik
kak dan, dva za nazaj
ali pa morti celo vnaprej
ne bo zamerila...

Torej...

 
draga mi
i
 

torek, 28. oktober 2014

Plani in načrti...

Sem ponovno spoznala
da te stvari služijo očitno samo temu
da na koncu lahko sam spoznaš
kaj vse je drugače
kot si planiral.

Tako kot je to nekoč veljalo za vozni red Jugoslovanskih železnic
da si po njem lahko točno videl...
koliko zamude je imel posamezen vlak



nedelja, 26. oktober 2014

Podarjena ura...

Ja, ja,...
So nam ti naši politiki, ki so nam spomladi vzeli to eno uro...
to zdaj pa spet nazaj djali.

In, jaz pač kot jaz...
sem jo tudi že kar hitro izkoristila.

In to že kar takoj po zajtrku.

Pa saj vsi dobro vemo
da je podarjeni čas
tisto edino
kar v tem našem Življenju največ pomeni.

Vse drugo se da kupiti
samo časa pa ne.

 
In zato se že dolgo ve,
da ni najbolj bogat tisti
ki ima težek bančni račun in ah in oh in uh nepremičnin in tudi premičnin...
pač pa tisti,
ki ima vsak dan sproti na razpolago dovolj časa za...
sebe


sobota, 25. oktober 2014

Mlada mamica...

Ja, priznam...
Da me je bilo v začetku kar precej strah
kako bo izgledalo to mamicovanje...

Saj sem na sprehodih z našo Šefico
imela priložnost videti kar nekaj primerov
in tudi primerkov mladih mamic.

In, ker sem sama pač še vedno
bi mirno lahko rekli tak bolj konzervativne sorte mama
me je pogled na te novodobne mamice
vseprevečkrat spravljal v slabo voljo.

Že samo to...
ko sem videla voziček na tri kolesa
z detetom obrnjenim stran od mamice
pa zadaj mamico s telefonom na ušesu
včasih pa še celo na rolkah...

Pri meni ni ravno spadalo v "predal" veselja ob pogledu na...

Ampak...
ker tudi ta naš Mali princ ni moje dete...
sem se pač morala sama sebe privajati na misel
da se kaj podobnega lahko dogaja pa tudi pri nas.

Zdaj pa...
Ja zdaj pa imam že cela dva meseca priložnost doživljati mlado mamico
ki pa je tudi svoje trenutno življenje prilagodila
potrebam in verjetno že tudi željam
svojega, njunega, našega Malega princa.

In za vse to kar in kako to dela
sem ji že zdaj iz vsega srca
hvaležna.

 
slika z neta

četrtek, 23. oktober 2014

Dva meseca in dva dneva...

Sta že minila od takrat
ko je zagledal luč tega sveta

In danes sem ga spet lahko imela na rokah...

Velikana šestdesetih centimetrov
in težkega že celih šest kilogramov.

In...
tako z glavico naslonjen na mojo ramo
ob gledanju in poslušanju svoje mamice
se je naš Mali princ
prvič na glas zasmejal.

 
slika z neta



petek, 17. oktober 2014

Naš Mali princ...

Je že na svet prišel kot pravi fant
s triinpetdesetimi centimetri in tritisočsedemsto dekami
pa modrimi očkami in črnimi lasmi

In je v enem mesecu zrasel za štiri centimetre
in se zredil za celo kilo in pol
laski so še vedno črni
očke pa vedno bolj temne

Sedaj pa že dobro opazi razliko
če ga imam na rokah jaz ali pa njegova mamica
in je najbolj zadovoljen, ko je pri njej
mene pa lahko samo gleda
in me potem zato nagradi s svojim nasmehom

In, tako kot ima prav posebno ime
je tudi On nekaj prav posebnega

torek, 14. oktober 2014

Pod mojo brezo...

Pet skok opek
pa deska čez
in že je klopca tu.

Pet minut časa
pa zaprta usta
in že je umirjenost tu.

Pogled pa...
hiti po travnikih in njivah
vse tja do gozdička




Vedno bolj se temni...
in na cesti so se že prižgale luči

ponedeljek, 13. oktober 2014

Komarci, komarci...

Le kje so se letos vzeli...

Ga ni prostora
kjer ne bi zujili
in ga ni mesta na meni
kamor se ne bi hoteli vsesti
in me napikati...

Ja, ja, saj vem
da so že spet babnce tiste
ki nas pikajo in nam sesajo kri

sreda, 8. oktober 2014

Prva ob-letnica...

Brez Šefice.

Ja, je to leto res hitro minilo...
vseeno pa je spomin na Njo še vedno živ.

Kajti, četudi je bila samo pes
je meni v teh skupnih 11 letih
da(ja)la mnogo mnogo več
kot pa bi to lahko storil kakšen/kateri človek.

In kljub temu
da sem imela v svojem Življenju dosedaj ogromno sreče
je bila pa prav Ona tista edina
ki me v vseh teh letih sobivanja
ni niti enkrat razočarala.

Tako kot je bila tudi ena izmed redkih
ki je točno vedela kdaj sem se slabo počutila
in to kljub temu
da sem kar dostikrat
navzven kazala zadovoljen in nasmejan obraz -
saj njenemu pogledu nisem mogla nič za-igrati.

Ja...
mi ta moja črna opica (kot sem jo tudi rada poimenovala)
res manjka...

In samo misel,
da ji zdaj ni hudo,
in da sedaj nima več nobenih bolečin
je tista
ki mi zapolnjuje to praznino.

ponedeljek, 6. oktober 2014

Pa saj ne morem, da ne bi...

Sem obelodanila
veselja
ki me je doletelo že sicer
20.avgusta
ko sem od sina
okrog enajstih ponoči
prejela SMS
da sem postala
babica

petek, 3. oktober 2014

Lej, lej, kaj se dogaja...

Pa sem spet notri
hiphiphuraaaaaaaaaaaaaa.........

Zdaj pa še samo upam, da to ni samo muha enodnevnica

No, pa četudi bo...
ampak zdaj pa le gre
;-))))))))))))))
(ne najdem nobenih slik, pa sploh ni panike)

In kaj bi rada povedala?

Uf...
Materiala se je v tem času nabralo za par dni pisanja...

Ja, res me že kar nekaj časa ni bilo tukaj.
Vzrokov za to je pa bilo kar nekaj.

Taglavni vsekakor prečiščevanje tote mašince...
ta pa se je zgodil zaradi najine preselitve,
ki pa se je zgodila občutno prej in hitreje kot sva to planirala.

Tako to pač je, ko imaš doma otroke...
Ki znajo tokove našega življenja spremeniti že sámo s svojo najavo, kaj šele po svojem prihodu.
In to se potem itak še kar dalje nadaljuje. 

In, če se njim spremeni njihovo življenje...
take spremembe potem pa kaj rade potegnejo za sabo pa še naše spremembe

Ampak sploh ni panike!

Se pač z možem še vedno počutiva kot da sva na kakšnem kampiranju...
Vsakič sproti pa lahko preizkušava srečo - je tisto kar trenutno iščeva/potrebujeva v tej škatli, ki sem/sva si jo izbrala za pregled ali ni...
In tako je tudi gibanja z možgančki in tudi z nogicami prek zadosti.

Vreme nama pa tudi pridno služi...
tako da...
;-))))))))))))))