ampak meni so ti zadnji dnevi res prav čudni.
Ne samo to,
da mi vsake toliko solze kar same pobegnejo iz oči...
pač pa je tudi moje celotno počutje takšno,
da včasih enostavno več ne vem kam se naj dam....
vse kar delam, pa delam...
no ja, ker pač vem, da je tisto potrebno narediti...
veselja do dela pa ni
Kaj šele to,
ko delam kaj takega kar je bilo prej v dvoje, zdaj pa sem sama...
recimo...
Je bila namreč tota naša Šefica res en prav zanimiv kuža...
saj je imela kar rada tudi kaj takega kar sem jaz rada jedla.
Tako sem danes spet utrgala en grozd in, ja...
naenkrat mi je manjkalo tisto najino deljenje
eno bubiko meni, pa eno tebi, pa spet eno meni in to tako dalje do konca grozda...
In sem si utrgala jabolko, ga pojedla, pa mi je v roki ostal ogrizek
in naenkrat nisem vedela kam z njim...
saj mi je zmanjkal tisti - "na, primi..."
Ali pa, ko sem si urezala kos kruha, pa je krajec enostavno šel v košarico, da se je posušil...
no, zdaj ga moram pa spet kar sama pojesti
Da ne omenjam navajenosti, da mi je bila vedno za ritjo
in se še zdaj najprej obrnem, da pogledam kam bom stopila...
saj sem jo včasih znala zaradi tega tudi pohoditi.
Pa vožnja z avtomobilom je spet čisto drugačna
ker sem se v teh letih od kar je bila operirana na tački, kar dobro navadila sedeti na direktorskem sedežu zadaj desno...
ona pa je lepo ležala poleg mene in mi običajno dala glavo na nogo...
ja, zdaj pa sem spet sovoznik.
No, na sprehod po tistih najinih turah pa zaenkrat še tudi nisem šla...
Uf...
pa si res nisem mislila...
da smo se v teh letih sobivanja
tako povezali in navezali
Tetica, še kako te razumem. Veš, jaz še danes vzamem hrustanec in ga hočem dati kužku, ki je ponavadi sedel pri mojih nogah in čakal na grižljajček, pa ga že dve leti ni več. In tudi s sprehodi bodo težave. Res moraš s kužkom ven ob vsakem vremenu - ampak tisti moraš tako preide v kri, da potem nekaj časa sploh NE MOREŠ. Ni kaj, tudi živalica postane družinski član in jo še kako pogršaš, ko je ni več. Ampak to lahko razume samo človek, ki ima živali rad.
OdgovoriIzbrišija, kloti...
Izbrišires samo tisti, ki ima sam rad živali...
no, še bolj pa tisti, ki je to pa že tudi sam doživel...
Tudi razumem, ker je enako kot z otrokom ali na pr. s partnerjem, kot s človekom, skratka... Je bila Šefica del življenja... Pozabljena ne bo nikoli!
OdgovoriIzbrišiJaz pa sem pogledala, koliko je še ohranjenega mojega na opuščenem blogu na Večeru...
Dajana me je na to napotila, da sem šla na moj Večerov blog.
Ko si mi tudi ti pisala komentarje. Pravzaprav grozljivi časi so bili tam in takrat... So leta minila... in so se nekatere zadeve že uredile.
Jaz sem sebe našla, ostala na eDnevnik blogih in se nehala prepirati po spletu.
In ugotovila sem, kako sem na spletu osebnostno zorela, Dajana pa je ostala na mestu...
ja, renata...
Izbrišiin Šefica je res bila najin "otrok"- pač na štiri tačke
saj sva za ovega tapravega na dve tački pa le vseeno bila prestara
;-)
no, na Večeru je pa res bilo včasih kar oštro...
pa štefanija te je znala tudi kar krepko za sabo potegnit
ja, res so bili to zanimivi časi
o dajani sem pa jaz tudi včasih kaj pomislila...
pa ima tudi marsikaj prav
samo kraj kjer to razlaga se meni zdi malo neprimeren za kaj takega
tako da...
no, pa saj se bo znašla, saj je dovolj brihtne sorte
;-)
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišijebela, kako težko to berem. kot bi jaz pisala, ko je naš Aki šel v pasja lovišča.
OdgovoriIzbrišivem, da se bo grozno slišalo, skoraj nemogoče, ampak tako je pač pri nas bilo, ko ravno sprašuješ:
doma sem rekla, novega psa niti pod razno nočem več.
ampak mož je že čez 14 dni prinesel eno kepo. belo.
dal mi ga je v naročje - kako ne pogledati takšnega majhnega cotasto dlakavega mladiča, ne da bi ga stisnil k sebi? nemogoče. najprej sem delala mehansko - pač nujno. navajanje na opravljanje potrebe zunaj, hrana, red, kupovanje novih copat, tudi čevljev, vstajanje ponoči ob cviležu osamljenosti. potem pa, s časom seveda, se mi je prikupno spet nekdo motal pod nogami, delila sva jagode grozdja, kot praviš ti, in šla po poteh prejšnjih sprehodov v lepem spominu na Akija. ja, moram reči, da je le to bilo zdravilo in vem, da nič drugega ne bi pomagalo. res pa je, da smo ljudje različni in ne vem, kako bi bilo pri tebi.
Akija NIČ ni moglo nadomestiti, a Jack je zdaj v mojem srcu ravno tako, kot je bil Aki.
oprosti mojemu dolgemu komentarju, ni šlo krajše.
Izbrišihja, veš... trenutno še nisem tako daleč, da bi lahko imela kaj novega...
Izbrišiampak...
mislim, da pa je vseeno samo vprašanje časa, kdaj mi bo moj materinski "nagon" spet vun vdaril in bom potrebovala kaj novega za skrbeti in cartati...
sicer se je zaenkrat kar mož javil na to pozicijo...
;-)
no, glede opravičila pa...
bi pa te najraje kar za uhe...
jaz vsa srečna in vesela, da te napišeš kaj malo manj kratkega...
ti pa tak
takratke odgovore si ti le kar mirno prišparaj za svoj blog
;-)))))))))))))))))))))))))))))))))))))))
sem šla gledat, joj joj, pa saj nisem vedno prekratka, tudi na mahovju ne. težava nastane v meni "da ne smetim" ali še huje "da ne pametnjačim" preveč.
Izbrišino, če se možovje strinja, da ga tudi sprehajaš, potem počakaj spomladanske mladiče, so bolj odporni od jesenskih.
e vidiš ti zdaj to...
Izbrišikdaj je tebi kaj preveč... ali kdaj je meni ali komu drugemu pa preveč...
tu pa znajo biti razlike
hja... šment...
in, ker meni tvoje pametnajkovičenje dosedaj kar paše...
prostora je tukaj tudi dovolj
čas za branje pa si bom tudi z veseljem vzela
ekola...
;-)
no, moje možovje pa se strinja samo z razvajanjem in cartanjem in vsesplošno pozornostjo...
zaradi njegovega neinteresa po sprehajanju pa sem sploh šefico dobila...
da je on lahko bil ta čas lepo v miru in pri miru doma
hja, vidiš...
;-)
Danes dne 10.oktobra so se na fasadi moje hiše že spet pojavile azijske pikapolonice harmonia axyridis. Na fasadi je bilo celo več kot 100 teh azijskih pikapolonic. Če je na hišni fasadi veliko število azijskih pikapolonic nas morda čaka zelo mrzla zima z veliko količino snega.
OdgovoriIzbrišija, so tudi mene obletavale...
Izbrišiin sem prav uživala, ko so mi lezle tudi za ovratnik
no, za mrzlo zimo pa pravijo, da so jo tudi sitne ose že napovedale...
zdaj pa samo še, da počakamo, pa da vidimo
;-)
Še kako te razumem Tetica,
OdgovoriIzbrišispomnim se Dena,
pet let smo bili skupaj
in ne boš verjela skopčevke Tike
tako majhna, a nam je dala zelo veliko.
In dihurček Bine, preprosto ni se vrnil z vrta,
kjer je bil na vsakodnevnem potepu.
Poleti je izginil Mucek, to je še huje,
ker ne vemo, kaj se mu je zgodilo.
Še bi lahko naštevala,
imam pa to srečo, da nikoli nimamo samo ene živali, tako, da nas tolažijo tiste, ki nam ostanejo.
Lp, Lea
a veš, da se meni tudi tako dogaja...
Izbrišida se zdaj spet spominjam vseh naših domačih živali...
ja, so res bile čudovite
tamali Piki sploh, ko mi je priletel na ramo pa mi rekel: piki lupčka, piki lupčka, daj no...
pa, ko sem odprla vodo in z rokama naredila tako "posodico" - hop na ramo (saj je bila kletka ves dan odprta)... pa po roki v vodo, da se je okopal, potem pa spet nazaj na kletko, da se je dalje ščistil...
ali pa morski prašiček in njegovi giri po kuhinji...
ojojoj...
ja, vsaka je bila zase in tudi za nas - zlata
lp
Res, in vsaka nam je dala nekaj lepega, pustila sled. :)
Izbrišivsekakor pa lep spomin...
IzbrišiDanes je bolj turobno deževno vreme zato so oblaki bolj sive barve.
OdgovoriIzbrišiampak...
Izbrišidopoldan pa je bil sončen
ko pa sem presadila tisto kar sem želela...
pa mi je po kosilu dež vse lepo zalil
ja, ja, tako pa je moje sodelovanje z naravo...
;-)