Spomini, spomini...

Ja, v  enajstih  letih se jih res kar nekaj nabere...
Verjetno pa še bolj tudi zato...
ker/saj smo to našo Šefico v glavnem itak povsod "sabo vlačli".

No, vsekakor pa so najbolj živi pa ti dogodki,
ki so se med spomine zapisali v tem zadnjem obdobju našega sobivanja.

In, ker se itak najbolj vtisnejo v spomin dogodki in dogajanja,
ko se nam zgodi kaj takega, kar nas je prizadelo...
nama bo še kako ostal v spominu naš skupni tazadnji obisk pri veterinarju v Topolšici.

No, da se je Lola že kar nekaj časa počutila precej slabo...
in, da je imela probleme z levo prednjo tačko
to smo dr. Matku povedali tudi kak mesec nazaj
in je takrat dobila vse kar je bilo potrebno.

In smo tako lahko šli skupaj na dopust.

In je tam plavala in se sprehajala, pa se igrala s psičko od lastnika...

Vendar pa je iz dneva v dan težje hodila
Vseeno pa je njen repek še vedno delal ko propelar
Meni pa je bila moja senca četudi je zunaj deževalo ali pa je bilo oblačno.

Potem pa smo dobili spet nov termin v četrtek...

Tudi tokrat nismo kaj dolgo čakali, da smo prišli na vrsto...
potem ji je dr. Matko vzel kri za kontrolo...
in ji dal uspavalo, da jo je pripravil za CT.

Potem pa...
Ko je Lola še spala..
pa je povedal za izvid.- kostni rak.

Tablete proti bolečini pa bi ji lahko Življenje podaljšale samo še kak mesec ali dva.

In sva se odločila...

V dobro Njej,

ki nama je ta zadnja leta dala toooliiiko dobrega in lepega...

Da le naj raje kar dalje za/spi 

 slika z neta

V spominu pa bo tudi ostal odnos dr. Matka in njegovega osebja...

Ker...

Toliko srčnosti, spoštovanja do Lole in tudi naju, pa uvidevnosti ob vsem tem...

 Kar samo po sebi kliče po:

Hvala za vse!