Ojojojoj...

Ja, to spletno stran pa res hudo fejst zapostavljam...

Saj sem ves čas in vse moči po novem namenila pa tistemu facebukecu
kjer se gremo bitke

kdo bo koga.

Ali oni...

ki so sestavili ta novi total idiotski 

zakon o družinskih razmerjih

nas...

ali pa mi...

ki se temu zoperstavimo

njih.

Kajti...
da bi naj zdaj po skoraj 62-tih letih zaradi nekih idiotov

pa ostala celo brez svojega spola

ko sem bila celo življenje z njim zadovoljna
pa tudi ponosna...
da sem lahko bila ženska in, 

da sem še vedno ženska

da sem lahko bila žena in, 

da sem še vedno žena

kot tudi, da sem lahko bila mati in, 

da sem še vedno lahko mati

poleg tega, da sem zdaj pa tudi že babica.

In zdaj bi naj pa zaradi nekih idiotskih politikov pa postala:

- ono brez spola

- pa starš 1 ali pa 2 (saj še niti to ni dorečeno kdo bo kateri)
ja, kaj pa bom potem pa kot babica

Bolano!

ali pa pokvarjeno!

Ampak...

a ni pa tudi to neke vrste bolezen?!

Prazniki...

Ob katerih se spominjamo vseh naših preminulih...

No, v bistvu se jih jaz itak spominjam kar skozi celo leto
in ne samo na te koledarske spomina dneve...

Vseeno pa...

So me tudi letos občutno bolj zaposlovali
in priznam da tudi obremenjevali
pa spomini na dejanja tistih,
ki so pa še vedno živi.

No, mogoče je krivo to
ko pravijo, da o mrtvih vse dobro...

Ali pa samo to
da so mi ti še živeči v mojem Življenju
povzročili pa občuno več gorja in bolečine
kot pa vsi rajnki skupaj

 

Dragi moj!

Ti že lahko razpolagaš s svojim denarjem...

ne pa z mojim časom!

 

Pa je spet poknilo...

Kaj ti koristijo vse stvari...

Ko ti zakonec določa kaj smeš in kaj ne

 

in ni več osebne svobode.

Kaj ti koristijo vsi pogovori...

Ko je potem samo vprašanje časa...

da se začne obnašati spet po starem.

Jesen je spet tu...

Jutranje megle
opoldansko sonce
popoldansko pobiranje orehov.

 

Spet pa mi manjka...

hreščanje ob lomljenju orehov v tvojem gobču.

Pride dan...

..., ko še močneje občutiš razkorak med

pametjo in čustvi.

..., ko samo še bolj spoznaš,

da je pametno 

čustva dati še bolj na stranski tir.

 

In, ker je najšlabše...

Cepetati samo na mestu...

Je vseeno dobro in tudi pametno
preanalizirati celo situacijo
in jo postaviti na stvarno podlago.

Potem pa...

Poiskati možnosti za rešitev...

Ker...

problemi so tu zato, 

da jih rešimo!

Ko spoznaš...

Da si prav sam tisti hepan
ki je zasral celo situacijo
in tako uničil del praznovanja
in s tem v slabo voljo spravil
tudi tiste
ki pri celi stvari niso čisto nič krivi...

SORRY!

Ampak...
ker se je tako počutje že kar nekaj časa nabiralo
je očitno pa prav tokrat in tam bil pa kraj in čas
kjer je tista ena kaplja stekla čez rob.

Moje Življenje...

Je podobno prodajalni zelenjave...

Ena je prelepa

in je zato tudi v izložbi

druga je

namenjena za prodajo

kar nekaj tiste slabše kakovosti

pa jo je ostalo v skladišču.

Praznovanje Abrahama...

Koblarjev zaliv...
 
Prijetna družba
sorodnikov
ožjih in širših
sedanjih in prihodnjih

In fantek in punčka sta dobila svoj pravi prostor

Vročina...

Da je še psom prevroče...

In posledice tega
se čutijo
glih na vseh koncih in krajih

In tako se prelep sončen dan
konča
v hladnješem večeru...

polnem vročih besed,
ki so se že kar nekaj časa nabirale...

 

Takrat... dandanes...

Takrat se je pisalo leto entisočdevetstosedemindevetdeseto...
in sva bila na Lentu na Jurčkovem odru
ko sva se ob rum koli in jagodnem soku s smetano
dogovorila, da puskusiva
pa da vidiva, če paševa skupaj.

Dandanes pa...

Nisva bila niti v mestu, kaj šele na Lentu
pa tudi Jurčkovega odra ni več
in pijača je tudi drugačna...

Vseeno pa še vedno vidiva...

Da paševa skupaj.

Včerajšnji dan...

Je bil pa spet poln presenečenj...

Najprej na komemoraciji v Hudi jami
kjer smo se našli enakomisleči
predvsem pa takšni,
ki želimo,
da resnica o povojnih pobojih postane del sedanjosti

In kako lepo je videti
združene nas v tej želji
neglede na nacionalnost in jezik, ki ga je kdo govoril

In kako lepo je bilo slišati
tako ta cerkvene kot tudi tapolitične
ko so v svojih govorih glasno povedali vse tisto
kar mi že tudi dolgo vemo
pa smo morali biti o vsem tistem vsa ta leta pa tiho

Še lepše pa je bilo meni
v živo spoznati nekatere ljudi
ki sem jih dosedaj poznala samo iz virtuale

z njimi spregovoriti in tudi občutiti stisk njihove roke

Ko to tako razmišljam...

In brskam po spominu...

Zakaj in tudi za kaj vse
so se me nekateri "odpovedali"...

No, če odmislim vse tiste
ki se jim ni zdelo vredno niti to(liko)
da bi mi povedali vzrok
zakaj so se odstranili...

In pomislim na vse tiste
pri katerih je bil vzrok v tem
da sem naredila/rekla nekaj takega
s čimer sem jih prizadela
predtem pa niti vedela nisem
da tistega ali ne marajo ali pa ne razumejo

In se spomnim na primere
ko so drugi bili užaljeni
ker sem jim povedala
da jaz tistega ne toleriram

No, potem pač lahko na vseh teh primerih vidim
da je bilo ob meni kar nekaj takih
s katerimi smo bili v kontaktu
v bistvu samo toliko časa
dokler sem se jaz prilagaja njim.

Ja, ja, res ne pravijo zastonj...

Da je pot do pekla tlakovana z dobrimi nameni...

Uf, kako jih sovražim...

Sedim na kavču
gledam televizijo
in zaslišim okrog ušes:

vjuuuu

Se vležem v posteljo

sem na tewm, da zaspim

in spet zaslišim okrog ušes:

vjuuuuuu

Pa dobro no...

če že morajo te presnetwe babnice pikati

pa sesati kri

a tega res ne morejo delati na tiho...

Dve svečki...

Postavljeni v vrsto poleg drugih...

So pokaz
da vas kljub oddaljenosti
in času od kar vas več ni tukaj med nami
nisem pozabila.

Saj ste še vedno v mojem srcu

Mladosti dan...

Stari oreh

detel nosi novo zalogo hrane

deblo glasno čvrčkota...

 

Deževni dopoldan...

V petminutnem odmorju od deževanja...

hitro posajena solata in presajena blitva.

Preostanek pa...

likanje, likanje, likanje.

Ko kača sreča kačo...

Slučajen pogled pred noge
predno sem naredila novi korak...

Tako v klopčič zvita...


In moja prva reakcija...

Glej, glej, ti tudi tukaj...

Potem pa sva odšli
vsaka na svojo stran

Bogec ma me rad...

Pa zdaj ne mislim na ovega tu poleg mene
ki se ma vsake tolko tudi za samega boga...

Ampak na ovega tam zgoraj...

Sem se spravla pokosit
pa mi danes nekak ni ravno najbolj šlo...

In, ker je bil kabel prekratek
sem ga morala predno sem dokončala eno stran
preklopiti iz zgornje vtičnice v tisto v garaži

Pa se mi res ni dalo več kositi...

ampak...
ker táko ko je blo pa vseeno ni ravno lepo zgledalo
sem te pač še preostanek pokosila

Kaj več pa tudi ne...

Ker je par kapelj izpod neba
bilo čisto dovolj za uržah
da v dežju pa res ne morem kositi.