Zadnjega oktobra...

Prečudovit jesenski dan

osončena rumena fasada

invazija pikapolonic

Noč čarovnic...

Je čarovnica zaradi tega...

Ker se zna ponoči prevažati na metli...

Ali pa zaradi tega...

Ker zna z denarjem, ki ga ima na razpolago...

Začetek meseca zvezati s koncem.

Ko se sonce pokaže...

Mu prej še tako turoben dan

v trenutku uspe 

spremeniti 

v igro

sijočih jesenskih barv.

Tudi Tebi,

ki si moje Sonce

to vedno znova in znova uspe.

Čas, ki kliče po...

Ti prihajajoči prazniki...

Pa tudi to turobno jesensko vreme...

Kar samo po sebi kličejo...

po spominjanju.

Tako na ljudi, ki smo jih imeli bolj ali manj radi...

Pa so od nas že odšli in se je tudi zato naše življenje spremenilo...

Kot tudi na dogodke...

Ki so nam takrat, ko so se zgodili, tudi še kako spremenili tisti naš vsak dan.

Spominjanja pa so prav tako lahko namenjena tudi osebam...

Ki so sicer še vedno med nami...

Pa so nam kdaj v preteklosti storili ne/kaj takega...

Da je zaradi tega potem bilo naše življenje tudi spremenjeno.

In prav v takšnem spominjanju sem trenutno tudi sama. 

27.10.1928-tega...

Je bil za eno ženo sigurno en prav poseben dan...

Saj ji je takrat na svet privekal njen prvorojenec.

Današnji dan...

Pa je zame spet en tak neprijeten dan...

Saj je ponovno poln misli...

Na vse kar se je v zadnjih letih med nama dogajalo...

In na vse moje neuspele poizkuse...
Najin odnos spraviti vsaj na pozitivno ničlo.

 In zopet se mi kar samo po sebi postavlja vprašanje...

Je sploh še vredno delati na tem, da se bi to kdaj spremenilo...

Ko pa je vsakič bilo ja samo še slabše.

Ali pa je vseeno res najbolje stvari pustiti tako kot pač so.

Dobre želje za Jakoba in vse Njegove...

V spominu...

Smo nekaterim že ostali...

In prenekateremu še tudi bomo.

In lepi spomini na...

Nam lahko še kako pomagajo v težkih časih...

Saj nam dajejo moči za dalje...

V hvaležnosti 

Za tisti poznati jo/ga in biti skupaj

Čas obljub...

Mlado dekle je bilo na sprehodu. 

In, ko je prišlo do ribnika, je pred njo skočila žaba in ji rekla: " Jaz sem bil nekoč bogat mladi princ. Poljubi me in..."

"Kaj dobim za to?" mu je odgovorilo dekle.

"Obljubim ti, da te bom poročil", ji je rekel žabec.

In je dekle vzelo žabca v roko in z njim odšla v labor, kjer ga je priklopila na detektor laži.

"Obljubi mi sedaj še enkrat."

"Jaz te bom poročil", ji je odvrnil. 

In aparat je pokazal, da je govoril resnico.

Na to pa mu je dekle dalo tisti željeni poljub.

In se še v istem trenutku spremenilo v žabo.

Žabec pa je držal besedo in jo poročil.

Spoštovanje...

Bilo je to že davna leta nazaj, ko je še hodila v službo.

Ker pa je njeno delovno mesto bilo v prvem nadstropju, se je občasno v "višave" peljala tudi z dvigalom.

In se je zgodilo, da je ob tem, ko so se odprla vrata, v prostoru že koga videla...

In njena vzgoja je od nje zahtevala, da je pred vstopom še tudi pozdravila.

Pa se je zgodilo, daje ob vstopu v dvigalu zagledala njenega bivšega direktorja.

No, da je ona poznala njega, je bila čisto Njegova zasluga...

Saj so takrat vodilni še imeli navado, da so vsake toliko prišli v "bazo"...

Pred prazniki pa so jim celo prišli voščit in zaposlenim stisnili roko.

Ni pa On mogel poznati nje...

Saj pri tako številčnem kolektivu ni to bilo čisto nič čudnega.

Pa vendar jo je za trenutek zmedel s tem, ko jo je On prvi pozdravil.

V nadaljnji skupni vožnji pa jo je še povprašal kako je...

No, na koncu pa še zaželel lep dan.

Pa se je zgodilo tudi tako...

Da je ob vstopu v dvigalo v njem zagledala aktualnega direktorja njenih let...

Ga še pred vstopom lepo prijazno in vljudno pozdravila in se potem postavila v kot.

Pa sta se potem še skupaj peljala vsa štiri nadstropja.

In, ko so se vrata od dvigala odprla, je direktor samo odšel skozi njih na hodnik.

In kakšni pa so odnosi dandanes...

Sicer pa...

A bi sploh lahko padli tako nizko kot smo, če bi med ljudmi bilo več spoštovanja...

In, kaj pomagajo vse strokovne ugotovitve kako pomembni so zaposleni na raznoraznih forumih, pa sestankih in zasedanjih, pa še kje...

Če pa je obnašanje tistih tam gori pa vedno bolj "visoko"...

In na one tam spodaj gledajo samo še kot na...

Draga Renata!

S slabo vestjo odkrito priznam, da sem tokrat pa ta Tvoj datum enostavno...

Prešpricala.

Ja, vem, da bi si jo lahko poskušala "oprati" s tem, kako čas hitro mineva...

No, meni včasih celo - prehitro.

Pa vendar...

Edino kar mene opere pred to mojo slabo vestjo pa je to...

Da sem Te imela v svojih mislih.

 No, je pa spet res, da pa je temu, 

da za dobre želje res ni nikoli prepozno...

 pa tudi res tako.

In tako Ti sicer malo bolj pozno...

Pa vendar iz srca

Želim...

Da se Ti v bodoče dogaja čimveč takega kar imaš Ti rada!

 In, naj ti urice veselja in sreče odzvanjajo v družbi tistih, 

ki jih imaš Ti rada 

kakor tudi tistih, ki imajo Tebe radi.

Ljubezen pride k tistim,

ki še vedno upajo,

pa čeprav so bili razočarani...

k tistim, ki še vedno verjamejo,

pa čeprav so bili izdani...

k tistim, ki ljubezen potrebujejo in

vsem tistim,

ki še vedno ljubijo,

pa čeprav so bili ranjeni.

Komentiranje...

Kako priročna stvarca za povedati svoje mnenje...

Pa vendar...

Kako dvorezen nož za marsikoga.

Saj to že samo po sebi sploh ni tako enostavno.

Najprej se je potrebno odločiti...

Po prebranem sploh s/pustiti kakšen komentar...

Ali pa vseeno raje ne.

Ker...

Vedno in povsod povedati svoje mnenje...

Hm...hja...

Je marsikje marsikdaj lahko tudi en tak šmentani šment...

Če ne celo še kaj hujšega.

Saj tudi svoboda govora ni vedno in povsod za vse enaka...

Kaj šele posledice le-tega.

No, ko pa se že odločiš...

Potem pa je komentarje itak spet potrebno prefiltrirati.

Namreč...

Komu kdaj sploh kaj pokomentiraš.

Saj vsi tudi niso vedno veseli mojega/tvojega/našega komentarja...

In zato marsikomu naredim(o) največje veselje prav s tem...

Da sem/smo pri njemu raje- tiho.

Ampak...

Če pa se le vseeno oglasim(o)...

Potem pa, lepo prosim...

Samo s pritrjevanjem in kimanjem.

Ker...

Povedati svoje mnenje, ki je drugačno lastniku zapisanega...

Ups...

To pa je šele lahko kritetično...

In to hudo, hudo.

In potem namesto konstruktivnega odgovora...
Ki bi mogoče dopuščal celo nadaljno debato...
Sledi...

On(a) me pa ne maaaaraaa...

Govor ljubezni je v očeh...

Hja... kaj pa te vem...

Če je res lahko že sam govor ljubezni viden iz oči...

Tudi iz njih...

ali pa

samo iz njih.

Sicer pa...

A oči res vedno pokažejo tisto kar nekdo želi povedati...

Ali pa je v njih moč prebrati le tisto kar si mi želimo videti...
Oziroma...
tisto kar smo v danem trenutku sploh sposobni videti...
Predvsem pa...

Kot ljubezen razumeti.

Brezpogojno...

A je kaj takega v naših Življenjih sploh lahko izvedljivo...

Če pa je že počutje v enem samem dnevu...

Dostikrat odvisno že od tega s katero nogo smo vstali.

Torej je že ob samem prebujanju potrebno,

da je izpolnjen prvi pogoj:

vstati s pravo nogo.

Potem pa se pogoji za lepo ali pa vsaj normalno "funkcioniranje" v dan pa itak morajo kar nadaljevati.

Pa je tudi bilo že kar nekaj govora o brezpogojni ljubezni...

No, to pa pri meni itak sploh ne more špilat...

Saj so tudi za to, da se je ljubezen med mano in ribakom sploh lahko začela...

Morali biti izpolnjeni nekateri pogoji...

In spet prvi pogoj je bil:

da ni bil vezan.

Že kot dekle mi je namreč to bila prva selekcija pri tem za kom sploh po/gledati.

In tako je moj prvi pogled pri kakšnem moškem vedno veljal najprej na njegovi roki...

Jo je krasil poročni prstan ali ne.

Ker... poročeni moški so meni vedno bili tabu... 

Pa čeprav so se še sami sebi smilili, ko so meni kdaj razlagali kako težek zakon da imajo.

No, pogoj za zvezo pa je meni poleg ljubezni tudi to...
Da partnerju lahko verjamem na besedo in mu tako/zato tudi zaupam.

Ali pa meni še dosti bolj nerazumna stvar...

nekomu nekaj brezpogojno oprostiti...

No, kaj takega pa itak pri meni niti v poštev ne pride.

Saj je to, da sem dotičnemu tisti spodrsljaj oprostila...

Istočasno bila za njega tudi obveza, da kaj takega ne bo nikoli več ponovil.

Če pa bi (no eden celo je) še kljub vsemu že enkrat oproščeno ponovil...

Potem pa je (bila) moja odločitev pa res neomajna.

Saj ne pravijo zastonj,

da je samo prvič prepovedano.

No... pa še in še je zame področij kjer je potrebno...

Da so izpolnjeni tudi marsikateri pogoji...
Da sem potem tudi sama zraven in takšna kot sem kadar mi je dobro in lepo.

Če pa je kje kakšen moški...

Ki bi me pa res bil pripravljen brezpogojno imeti rad

in me tudi brezpogojno vzdrževati...

Spoštovanje...

Ko so te učili kakšen moraš biti...

Potem pa si spoznal kakšni so bili oni sami.

Ko so te učili resnico govoriti...

Potem pa si spoznal koliko so ti lagali.

Ko so te učili drugim dobro delati...

Potem pa si občutil kaj so delali tebi.

Ko so te učili starejše spoštovati...

Ja, katere pa?!

dobri samaritan - van gogh

Na neto teži...

Izkustveni podatek iz te noči:

Kako si lahko...

najprej podaljšaš noč in to še pred premaknitvijo urnih kazalcev...

potem pa še jutro oplemenitiš s tekom na kratke proge.

No, za prvi del - torej podaljšanje noči...

to je meni uspelo tako, da sem si za večerjo privoščila...

dva na oko spečena jajca, 
zraven pa še kislo zelje v solati, 
zalito s tremi šalcami dobrega čajčka.

In tako se mi je spanje končalo tam nekje štiri urce po tem, ko sem šla spat.

Potem pa...
je zaradi stanja v želodcu prišel na vrsto

en požirek iz take flaške

In je tako potem nekaj časa bilo mirno...

Potem pa se je začelo:

Gusto trčanje sa retkim...

A zdaj...

Hja... 

Čajček je že kuhan...

No, za kosilo pa že tudi dobro vem kaj bo na krožniku.

Ampak...

Večerja včeraj pa mi je pasala kot že dolgo ne.

Biti človek...

Pomeni tudi...

Biti skupek različnih vlog, ki so nam dane "igrati" v našem Življenju.

Saj smo (še vedno) v vlogi otroka...

Pa igramo vlogo partnerke/partnerja...

Kot tudi (k sreči) še starša.

 In biti v vsaki vlogi vedno tak...

Da ti pripaše naziv...

Biti dober.

Ko pa ja že sami po sebi dobro vemo...

Kakšen mora biti nekdo za/do nas...

Da mu  ta(k) naziv sploh podarimo.

In zato...

Če-tudi nekdo ni za/do nas dober...

A to potem avtomatično pomeni...

Da (sploh) ni dober človek.

Tekmovanje v...

Ja, ja, tudi letošnje se je že spet začelo...

Aha, najprej še to...

Tekmovanja se vsako leto udeleživa le midve s šefico...

Poteka pa v disciplini...

Kdo bo prej našel več orehov.

In kako to izgleda...

Pa, da najprej začnem s sabo...

Jaz v škornjih, in z ajmerom v roki, se lepo pripogibam in iščem.. in hodim okrog in naokrog.

Šefica pa...

Se lepo vleže v travo in obrača malo glavo sem, pa malo tja in že lahko slišim...

kllll...kllllllll.......kkkllllllll..

rsk......rsk...........rsk.........

in ga ni več.

Potem pa je na vrsti novi...

in ga je spet potrebno pravilno namestit... in spet malo kl....... pa kkklll.............in še kllllllllll...

in nato ponovno rsk.......rsk..rsk.

in že tudi tega primerka ni več.

Ampak...

Včeraj pa mi je uspelo...

Saj sem med njenim enim kkklll in kll... in rsk... rsk-om

Pobrati celih sedem orehov.

Torej...

Sem zmagala s 7 : 2.

Bravo jaz!

Kaj me je zadnje čase spravilo v smeh...

No, ribaka je nasmejala moja pripomba pri poročilih...

Ko je bilo postavljeno vprašanje ali lahko verjamemo našim trgovcem, da je na njihovih prodajnih policah res slovenski krompir...

Ker...

Meni je to pa res vseeno, saj se z njim ne mislim pogovarjat, ampak ga samo jesti.

Mene pa...

No, tak malo po malo me marsikaj nasmeji...

Samo nasmehi so pa tudi hudo različni.

Pa še nekaj za smeh za vse tiste, ki ste se ustavili tukaj...

So se trije fantiči pogovarjali čigav oče je hitrejši...

Pa je eden povedal, da njegov, ker vozi porscheja. Ta drugi je trdil, da njegov oče, ker je pilot pri Lufthansi. No, tatretji pa se je samo nasmehnil in rekel: "Pa ne, da me mislita s tem prepričati. Moj oče je zaposlen na občini. In ima ob petih konec službe, on pa je doma že ob pol štirih."

"Presneto, Miha, zdaj sem te že petič poklical, ti pa nič. Ja, kaj te misliš, da bo iz tebe?!"

"Natakar!"

V alpski vasici... Tone priteče ves zasopihan do župana: "gospod župan, gospod župan, iz doline se bo vsak čas pripeljal avtobus poln turistov."

Župan: "Hitro Tone, spusti vse koze na travnik, saj veš, da hočejo turisti vedno gamse slikat."

"Če laufam kar čez travnik, a bom lahko še ujel vlak ob osmih?" je vprašal Pepe kmeta.

"Sigurno. No, če pa te bo videl moj bik, pol pa boš dobil še tudi tistega ob sedmih."

Kanibal v letalu je stevardesi vrnil jedilnik s prošnjo:

"A mi daste lahko seznam potnikov."

"Ja, natakar, zakaj pa naj bi že sedaj to plačal? Saj še niti do konca nisem pojedel."

"No, tak je to pač naš način, kadar serviramo gobje jedi."

Kaj narediti...

Ko opaziš, da nekje nekaj ni več v redu...

Nimaš pa nobenih informacij o dejanskem dogajanju.

Ali dotično osebo gnjaviti in ji postavljati vprašanja...

Ali pa vseeno raje samo...

počakati

in čakati.

Veje ne poznajo...

Meje.

In zato rastejo v širino...

S sosedovega na naše...

In z našega na sosedovo.

Njihovi sadeži...

Ti pa pripadajo...

Enemu sosedu, ker so veje na njihovi strani...

In drugemu sosedu, ker je drevo ja njihovo.

Tiha želja...

V današnji noči

ko bodo spet zvezdni utrinki

padali na Zemljo

naj ti s seboj prinesejo

Ljubezni

Njej za rojstni dan...

Ko se tako spomnim...

Kolikokrat smo v preteklosti bili skupaj...

In kako smo se takrat znali smejati in veseliti...

Potem pa je prišel čas, ko so se naše poti razšle.

No, da sem ji bila že takrat še kot dekle všeč...

Mi je kar nekajkrat povedala...

Kot tudi to, da si je vedno želela, da bi mogoče pa le kdaj...

Pa "prišla skupaj" z njenim sinom...

Samo, usoda pa je vedno želela drugače.

In usoda je tudi želela...

Da sva se že pred leti izgubili izpred oči...

Iz pogovora o Njej pred kakšnim letom...

Pa sem tudi izvedela, da ji zdravje ni več služilo.

In tako danes ne vem niti tega...

Ali je še tukaj med svojimi ali pa, da je mogoče celo že ni več.

Samo...

Zame je pa še kljub vsemu še vedno tu...

V mojih spominih...

In mojem srcu.

Kako jaz razumem Boga...

In kako On lahko razume mene...

Hja, to pa je zdaj takole...

Jaz Njega razumem kot nekaj nad-...
Nekaj, kar sploh ne znam z besedami opisati...
Saj lahko to Njegovo bližino samo občutim.
In, lahko mi verjamete...
Da sem ga v svojem življenju že tudi kar nekajkrat nagovorila...

In mi je potem nov dan prinesel novih rešitev.
No, če je to takrat bil pa samo zgolj slučaj...
Je pa bilo to vsekakor zanimivo naključje.

Kako pa On lahko razume mene...

Hja...

To pa je meni uganka...

Sploh še, ko vem, da včasih jaz niti sama sebe prav ne razumem.

No, očitno pa je res nekaj na tem, da je vsemogočen.

Saj mu drugače kaj takega itak ne bi moglo ratat.

Sicer pa...

A ni verovanje v Boga 

enako kot verovati 

v Ljubezen?