od kar jo imam doma
in tudi letos se je ta lepotička
spet odela v belo cvetovje.
Ja, ja, saj vem, da to ni breza
No, ker pa je bilo drevo takrat še mlado in črno...
kako je že zapisal Tone Pavček...
Zakaj so breze bele
Bil je čas, ko breze črne
so bile ko kozji rog,
in v tem času je imela
neka mati pet otrok.
To bili so čudni fantje,
nagajivi kar se da,
Takih ne dobiš, četudi
bi obredel pol sveta:
prvi fant se le potepa,
drugi dan in noč prespi,
potlej dva sta pretepača,
peti pa nič prida ni.
Uboga mati, stara mati,
kaj naj reva naredi,
Dolgo tiho je trpela,
a nekoč se razjezi:
»Oj, grdobe moje grde,
kaj za vas vse pretrpim!
O, le kje je kakšna breza,
da Vam hlače izprašim?!«
in v tem času je imela
neka mati pet otrok.
To bili so čudni fantje,
nagajivi kar se da,
Takih ne dobiš, četudi
bi obredel pol sveta:
prvi fant se le potepa,
drugi dan in noč prespi,
potlej dva sta pretepača,
peti pa nič prida ni.
Uboga mati, stara mati,
kaj naj reva naredi,
Dolgo tiho je trpela,
a nekoč se razjezi:
»Oj, grdobe moje grde,
kaj za vas vse pretrpim!
O, le kje je kakšna breza,
da Vam hlače izprašim?!«
In tedaj, o čudo čudno! –
v mraku breza zablešči.
Od tedaj so breze bele,
kot so še današnje dni.
A po moje stvar je taka,
da spet črne so lahko;
pridni so pri nas otroci,
da nikoli še tako...
so bile ko kozji rog,
in v tem času je imela
neka mati pet otrok.
To bili so čudni fantje,
nagajivi kar se da,
Takih ne dobiš, četudi
bi obredel pol sveta:
prvi fant se le potepa,
drugi dan in noč prespi,
potlej dva sta pretepača,
peti pa nič prida ni.
Uboga mati, stara mati,
kaj naj reva naredi,
Dolgo tiho je trpela,
a nekoč se razjezi:
»Oj, grdobe moje grde,
kaj za vas vse pretrpim!
O, le kje je kakšna breza,
da Vam hlače izprašim?!«
in v tem času je imela
neka mati pet otrok.
To bili so čudni fantje,
nagajivi kar se da,
Takih ne dobiš, četudi
bi obredel pol sveta:
prvi fant se le potepa,
drugi dan in noč prespi,
potlej dva sta pretepača,
peti pa nič prida ni.
Uboga mati, stara mati,
kaj naj reva naredi,
Dolgo tiho je trpela,
a nekoč se razjezi:
»Oj, grdobe moje grde,
kaj za vas vse pretrpim!
O, le kje je kakšna breza,
da Vam hlače izprašim?!«
In tedaj, o čudo čudno! –
v mraku breza zablešči.
Od tedaj so breze bele,
kot so še današnje dni.
A po moje stvar je taka,
da spet črne so lahko;
pridni so pri nas otroci,
da nikoli še tako...