nedelja, 19. januar 2014

Poslednji na-govor...

Ja, se je letošnje leto tudi tukaj začelo drugače kot običajno...
saj sem v tem kratkem času bila že na dveh pogrebih
za enega pa se nekaterim ni zdelo vredno me obvestiti
no, pa to je že druga zgodba.

Sem pa tak malo razmišljala o tem
kaj kdo o kom pove
da je tisto pa potem prebrano.

Na prvem slovesu
v manjšem kraju izven mesta
je bil ta govor spisan
kot da bi Njegovo Življenje bila pravljica.

No, saj vemo, da tudi pravljice
niso vedno samo nežne in lepe
vendar pa se kljub vsemu srečno končajo.

Pa ni bilo samo vsebinsko tisto meni lepo
pač pa tudi gospodov način in glas
kako je to bilo prebrano oz. včasih tudi povedano.

Ja, se je videlo
da so se s pokojnikom tudi osebno poznali.

No, tukaj v mestu
pa je bil ta govor precej drugačen.

Vseeno pa je bil občutno primernejši
kot pa je bil tisti takrat
ko je mašnik bral povedano
sam pa se je odločil
in dobra dejanja za katera je vedel
pa pripisal pokojniku
v bistvu pa jih je negoval in vzdrževal njegov sin.

No, je pa takrat moj mož rekel,
da njemu pa v primeru smrti ni potrebno plačevati nobenega mašnika
saj je svoj govor že imel možnost slišati.

Hja... šment

No, sem se jaz ob vsem tem pa vseeno zamislila...
saj...
če bi se slučajno zgodilo
da bi podatke o mojem življenju pa dajala moja starša
za katera pa sem itak celo življenje bila
nebodigatreba in ena sama pokora
ko bi se še volk zagiftal če bi me požrl...

za pokojne pa tudi pravijo
da o njih vse dobro...

Uf...
bi tista/tisti
ki bi moral to sestaviti
pa res znal imeti težke probleme.

17 komentarjev:

  1. barve, ki se dodajajo ob govorih slovesa na pogrebu, imajo večinoma hvaležen ton.
    tako tudi naj ostane, si mislim.
    vsak zase itak ve.
    moram pa reči, da so bile besede - toplo nizanje njenega vsestranskega življenja - ki so spremile našo mati na počitek, prave.
    vsekakor stokrat bolj prave od blodenja župnika - o teh neumnostih pa ne bom pisala.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. ja, mahi...
      samo kaj pa z govorm o človeku, ki tak na splošno pa le ni bil ravno tako pozitivnem v svojem življenju?
      saj so takšni tudi med nami...
      a potem bodo njegova dela naenkrat pa kar pozitivna postala?

      Izbriši
    2. ja, imaš prav. takrat je pa res bolje, da se kakšen govor izpusti. ker poslušati višaje, ko so sami nižaji, pa zmoti glasbo spomina.

      Izbriši
    3. ja, saj zato...
      pa potem ostali bolj ali manj žalujoči vsaj niso potisnjeni ob zid
      saj ni ravno prijetno poslušati nekaj za kar veš, da tistemu pa sploh ni bilo tako...

      Izbriši
  2. Hja, tile govori so res kakor kdaj. Od Jakoba smo se poslovili s pesmijo Morske deklice, ki jo je že sam izbral, čeprav ne rano za pogrebni govor. Pa si lepšega ne znam predstavljati zanj.
    Se pa spominjam župnikovega ob mamini smrti. Ker je bila njena sestra predstojnica samostana je nakladal, da bi skoraj že jaz skup zlezla, predenj je končal.
    Ko bodo mene dali ribicam, naj jim rečejo dober tek, pa, mama Kloti, se vidimo, ko se spet srečamo in bo opravljeno. Kaj bi še kdo govoril, saj to že jaz počem celo življenje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. ja, tista pesem je bila res prečudovita...
      in hvala, da si jo objavila tudi za nas
      e vidiš...
      mene pa ribam ne morejo dati - ker bi potem pa morali plačati še kakšno ekološko kazen za masovni pomor rib
      ;-)

      Izbriši
  3. Hm, ja. Res mi ni veliko do takih govorov, ker pa morajo biti, naj bodo kratki in naj se govornik ne izgublja v protislovjih.
    No, saj nekateri govorniki znajo.

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. mislim, da govori pa le niso obvezni...
      no, jaz pa sem itak najbolj za anonimni pokop...
      da te nasledniki ne bodo imeli problemom z obveznim hodenjem na grob
      pa še plačevati bi ga morali
      lp tudi tebi

      Izbriši
    2. obvezni res niso, a se pričakuje nekaj besed, posebno, ko ne gre za cerkveni pogreb. Nekoliko drugače je če si pokojnik želi anonimni pogreb/pogreb v družinskem krogu.
      V zadnjem času sem bila na dveh pogrebih, ko sta govorila vnukinja/vnuk, veliko ljubezni je bilo v njunih besedah. Skratka lepa govora.

      Lp, Le

      Izbriši
    3. ja, to z govorom domačih, ki so pokojnika imeli radi...
      to pa je tudi meni nekaj najlepšega
      tako kot mi je bilo lepo včeraj v cerkvi, ko je bila maša zadušnica...
      pa sta vnuk in pravnuk od preminule zaigrala na violino
      ampak...
      jaz pa sem se "spotaknila" ob govore, ko se govorec in pokojni(k) niti poznala nista, oz. ko/kadar pokojni(k) ni bil ravno svetel vzgled
      za svojo okolico
      lp tudi tebi tja na tvojo stran

      Izbriši
  4. Moji osebni potovalni rekordi.
    Moje skrajne zemljepisne koordinatne točke na Zemlji kjer sem že bil.

    Moja najzahodnejša točka na Zemlji - Lizbona (Portugalska), 9 stopinj zahodne geografske dolžine - 28.december 2004.

    Moja najsevernejša točka na Zemlji - Poznan (Poljska), 52 stopinj severne geografske širine - 29.december 2009.

    Moja najvzhodnejša točka na Zemlji - Brisbane (Queensland, Avstralija), 153 stopinj vzhodne geografske dolžine - 21.julij 2006.

    Moja najjužnejša točka na Zemlji - Sydney (New South Wales, Avstralija) 34 stopinj južne geografske širine - 21.julij 2006.

    Najbolj oddaljen kraj od Slovenije kjer sem že bil - Sydney (New South Wales, Avstralija) - vsaj 16 tisoč km - 21.julij 2006. Moj osebni daljinski rekord.

    Torej prav takšne so moje osebne skrajne zemljepisne koordinatne točke na Zemlji. To je moj osebni rekord.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Kam me pelje naslednja pot, tega še ne vem. Mogoče pa v Ameriko.

      Izbriši
    2. pa le naj ta mogoče pa te resničnost postane
      ;-)

      Izbriši
  5. dobro ti to...
    in kam te pelje pa naslednja pot?
    ;-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Kam me pelje naslednja pot, tega še ne vem. Mogoče pa v Ameriko.

      Izbriši
  6. Meni je bilo enkrat prav težko na pogrebu - tako so človeka hvalili, vse naj, naj ... ampak vedela sem o njem ene ne tako dobre stvari.
    Pa sem razmišljala, če je nujno govoriti samo dobro ...
    Res je, da skušamo to ohranjati ... tudi zato, ker se mrtvi itak ne more več zagovarjati ...
    Morda tudi zato, ker smo spoštljivi pred neznano gospo Smrtjo ... Kaj neki je potem. In ker je neznano, smo morda na nek način zadržani do vsega potem in bolj prijazni do pokojnih ...
    Ali pa le navidez?
    V resnici dostikrat ostane grenkoba tudi (za) potem ...

    LILA

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. hja vidiš...
      meni se pa ta "o pokojnih samo še dobro" ne zdi fer do vseh tistih, ki pa za časa Življenja ob njem pa niso imeli vedno samo dobrega
      in nenazadnje to prav zaradi njega ne
      in, ker jaz itak ne maram hinavščine
      je zame v takih primerih vseeno bolje - nič govoriti
      vsaj ni potrebno lagati
      ;-)
      LILA

      Izbriši