sreda, 15. januar 2014

Na pot spomina...

Vem, da ji je moralo biti včasih hudo in težko
saj sem jaz nasledila njeno pokojno hčer

Pa vendar sem vsa ta leta
od Nje sprejemala samo dobro
in vedno sproti mi je dala vedeti
kako me je mela rada

In na Štefanovo sva se videli zadnjič.

Ja, če bi to vedela...

Tako pa je sedaj ostala samo moja obljuba, da spet pridem...

In sem danes res tudi prišla...
samo kraj je bil tokrat drug kot običajno









7 komentarjev:

  1. Odgovori
    1. hvala ti...
      ja, zdaj tam kjer je, nima več bolečin...

      Izbriši
  2. Tetica, saj je vedela, da jo imaš rada.
    In marsikaj ostaja neizrečeno - kar potem, ko je prepozno morda obžalujemo. Čeprav vedno bolj verjamem, da je tisto, kar je res treba - vedno dovolj zgodaj na nek način le bilo povedano.
    Naj počiva v miru.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. tudi tebi hvala za mir namenjen njej...
      ja, mi je res žal, da si nisem vzela tistih par uric...
      ampak...
      zdaj je kar je...
      in moram samo poskrbeti, da ne bom te napake ponovila pa tudi pri njenem možu

      Izbriši
  3. včasih smo prepozni - a le v tuzemlju. tam je vse, čisto vse, pravočasno. tudi tvoja misel nanjo.

    OdgovoriIzbriši