Žalost in njeno izražanje...

No, ker sem že v letih... sicer res, da še vedno v tistih najlepših...
Vendar pa to pomeni tudi to...
Da sem se tudi sama že srečala z že kar nekaj žalostmi.

In zato tudi še kako dobro vem...

Da tako kot so različni vzroki za njo...

Je potem zaradi tega pa tudi njeno "reševanje" vedno drugačno.

Sicer pa...
Žalosti nam ne povzročajo samo tisti, ki smo jih imeli radi in so od nas prehitro odšli...
Pač pa še kako, če ne celo več in večkrat...
Pa prav tisti, ki so še vedno ob nas.

No, kako priti iz nje...
To pa je pri meni bilo najbolj odvisno od...

Kdo je bil tisti, ki mi je tisto žalost prizadejal...
Ja, to je bilo vedno še kako pomembno. 
Saj... bližja kot mi je bila oseba, večja je bila zaradi tega potem žalost.

Pa je bil potem zaradi tega tudi čas...

Ki je bil potreben, da se je žalost zaradi tiste stvari, predvsem pa osebe, ki mi jo je prizadejala, polegla...

In da sem potem spet uspela priti na tisto pozitivno nulo...

Različen.

Ko misliš,

da več ne gre,

 pride od nekod

Lučka.

No, vsekakor pa je bila največja Sreča to...

Da ob tem prebolevanju nikoli nisem bila sama.

Saj sem se vedno lahko o tem tudi s kom pogovarjala...

Ki me je najprej poslušal...

In mi dovolil, da sem se lahko  (z)jokala ali pa celo (z)jezila...

Potem pa tudi kaj svetoval.

Mi ne moremo žalosti

s sveta spraviti.

Kar moremo, je to:

Skupaj

solze

sušiti.