Nič ni več tako kot je nekoč bilo...

Besede, ki so vedno bolj realnost. Žal.

Sprehod po Kalvariji... prijetno počutje kljub turobnemu vremenu.

Meni normalna stvar, pa saj je ja že november... in to celo že druga polovica.

Zavita v šal in pokrita s kapo sem hitela za kužkom v breg.

In, ker je danes nedelja, je tudi sprehajalcev nekaj več kot običajno, ko sva na tem "visokogorju" običajno kar sami.

In se srečamo z moškim, ki naju je zaradi čitanja pasje pošte prehitel...

Brez pozdrava, niti pogledal mi ni namenil, samo en tak hladen pogled kje je pes...

In je v svojem tempu odhitel dalje.

In tudi medve greva v najinem tempu lepo dalje...

Hodim in opazujem, Šefico pa imam vedno na očeh.

Saj nikoli ne veš, kdo lahko pride okrog ovinka.

In čez čas res pride po bregu dol ženska... urejena v nulo. V svojem belem plašču s palcami za hojo v rokah in v hitrem tempu korakajoča. A kako vem, kako je bila oblečena? Ker sem jo gledala, z namenom, da se pozdraviva. Ker še vedno velja, da tisti, ki gre po bregu gor pozdravi prvi. Samo... Kako pa jo naj pozdravim, če pa me niti pogleda ne... pogled je dvignila samo toliko, da je lahko videla, da je njena špura prosta. Potem pa hitro mimo.

Pa tudi fant in dekle, ki sta prišla nasproti... tako zatopljena v svojo debato, da je res ni bilo vredno prekinjati zaradi ene stare babe s črnim psom. Važno le, da sem se jima umaknila s poti, da sta lahko svojo pot v miru nadaljevala.

In sem se ob vsem tem spomnila, kako pa je to bilo nekoč...

No, niti ne tako davno nazaj. Mogoče leto...

Ko smo se ob srečevanju še pogledali v oči, se drug drugemu nasmehnili, pa še kdaj kakšno rekli. Pa čeprav samo o vremenu... in si potem še zaželeli lep dan dalje.

A je vreme krivo tudi za to, da je bilo danes pa tako drugače...

Ali pa so se res časi tako spremenili, da človek opazi človeka samo še kadar mu je ta napoti...