Za lep zaključek dneva...

Harmonija je jesti in počivati, spati in bedeti;

ravnotežje v vsem kar počneš.

To je pot do miru

Bhavagad Gita

Šimi...šimi...

Ko me glasba prestavi v drugi svet

in prebudi žensko v meni

takrat postanem 

kot princeska iz 1000 in ene noči.

 Zapore padejo in

uživanje v gibanju privre na plan

Imeti sebe rad...

Sebičen človek ni srečen

zato ni zadovoljen s seboj;

ni sebi prijatelj

ne dela sebi dobro

zato nima sebe rad.

Imeti sebe rad pomeni

biti sebi prijatelj

želeti si dobro

živeti v miru s seboj.

Da bi sebe lahko imeli radi

je treba imeti zaupanje vase

ceniti sebe.

Okvirji....okvirji

Je dobro imeti okvir

da je vsebina lepše zaključena

Je dobro imeti okvir...

da je slika še lepša

Je res dobro imeti svoj okvir

da bolje veš do kod je tvoj prostor

Hja... samo...

Kdo sploh pa je tisti

ki sme določati njihovo velikost in obliko...

še bolj pa vsebino znotraj njih.

In komu ne/kdo sploh sme vse to določati

Hapči in kikihec...

Ko pride jesen

in  z njo tudi hlad in megla

pride z njo običajno še prehlad.

Je potem nos naenkrat poln

pa očke začnejo točit

glava pa postane kot počen pisker.

Pa vendar...

kakšna sreča, da to običajno traja samo en teden...

in ne kar celih sedem dni.

Rada imam hladne dni...

Ko se tako skrijem...

v kapo do oči

in šal čez nos

pa v tople rokavice

in še bolj tople nogavice...

Pa potem na sprehodu hitim

da me ja ne zazebe.

Ko se sonce skrije...

In so megle bile moj spremljevalec ves čas sprehoda

hladni zrak pa je poskrbel da sem se skrila v topel šal 

in so tako samo oči veselo gledale v svet

z rokami pa veselo mahajočimi ob telesu
v lahkotnem koraku hoje za Šefico...

Ko pa so se mi oči ustavile na ivjastem grmu šipka...

pa mi je pri srcu postalo toplo.

Sredi jeseni...

Forzicija, vijolica, trobentica so se pri meni odločile cveteti

Saj je očitno novembrska toplina sonca kriva za izgubo njihove notranje ure  

In jih zato prav nič ne motijo koledarsko določeni meseci.

Sicer pa...

A s tem prehitevajo ali pa zamujajo...

In kako je z nami...

A ni ob toplini sonca v nas tudi v hladnih in turobnih dneh lepo cveteti...

Nič ni več tako kot je nekoč bilo...

Besede, ki so vedno bolj realnost. Žal.

Sprehod po Kalvariji... prijetno počutje kljub turobnemu vremenu.

Meni normalna stvar, pa saj je ja že november... in to celo že druga polovica.

Zavita v šal in pokrita s kapo sem hitela za kužkom v breg.

In, ker je danes nedelja, je tudi sprehajalcev nekaj več kot običajno, ko sva na tem "visokogorju" običajno kar sami.

In se srečamo z moškim, ki naju je zaradi čitanja pasje pošte prehitel...

Brez pozdrava, niti pogledal mi ni namenil, samo en tak hladen pogled kje je pes...

In je v svojem tempu odhitel dalje.

In tudi medve greva v najinem tempu lepo dalje...

Hodim in opazujem, Šefico pa imam vedno na očeh.

Saj nikoli ne veš, kdo lahko pride okrog ovinka.

In čez čas res pride po bregu dol ženska... urejena v nulo. V svojem belem plašču s palcami za hojo v rokah in v hitrem tempu korakajoča. A kako vem, kako je bila oblečena? Ker sem jo gledala, z namenom, da se pozdraviva. Ker še vedno velja, da tisti, ki gre po bregu gor pozdravi prvi. Samo... Kako pa jo naj pozdravim, če pa me niti pogleda ne... pogled je dvignila samo toliko, da je lahko videla, da je njena špura prosta. Potem pa hitro mimo.

Pa tudi fant in dekle, ki sta prišla nasproti... tako zatopljena v svojo debato, da je res ni bilo vredno prekinjati zaradi ene stare babe s črnim psom. Važno le, da sem se jima umaknila s poti, da sta lahko svojo pot v miru nadaljevala.

In sem se ob vsem tem spomnila, kako pa je to bilo nekoč...

No, niti ne tako davno nazaj. Mogoče leto...

Ko smo se ob srečevanju še pogledali v oči, se drug drugemu nasmehnili, pa še kdaj kakšno rekli. Pa čeprav samo o vremenu... in si potem še zaželeli lep dan dalje.

A je vreme krivo tudi za to, da je bilo danes pa tako drugače...

Ali pa so se res časi tako spremenili, da človek opazi človeka samo še kadar mu je ta napoti...

Povedati ali ne povedati...

Ja, dostikrat nam tudi to ne da spati...

Ali res vedno povedati vse svoje misli...

Ali res govoriti o svojih načrtih...

Ali res tudi najbližji osebi povedati o vseh svojih dejanjih...

Ali poznanim zaupati tudi dejanja svojih najbližjih...

Uf, je teh vprašanj pa res ko jesenskega listja.

koliko...

komu...

kdaj...

In še moje mnenje...

O ženskah...

Previdnost je mati modrosti

Moje mnenje...

O moških...

 

Ne, ne, ne...

Nič bat!

Saj ni več tako slabo.

Na dveh stolih...

Sedeti na dveh... obeh... istočasno...

Biti na obeh vedno 100 %...

Tako da ne trpi ne eden in ne drugi...

Ali pa vseeno dajati prednost enemu ali pa drugemu...

Hja...

Sicer pa...

Kako dolgo pa to sploh gre?

Vreden greha...

Pogled v oči

izmenjava prijaznih besed

prijeten občutek...

Povabilo na kavo

veselo prijeten pogovor

iskreče oči...

Popita kava

skupna pot proti domu

konec druženja...

 

za danes... 

ali 

za vedno.

Govor... pogovor...dogovor

Hja...

kdaj je kaj kaj...

in kje je meja med njimi...

Ženske rade govorimo...

Z moškimi se tudi rade pogovarjamo...

To kar pa moški rečejo... pa ti tudi kar radi smatrajo kot dogovor.

Ženske...ženske

Če bi vse ženske bile poštene

noben moški ne bi bil baraba.

Hja...

Le kako bi pa to sploh lahko postal...

Mislim - baraba.

Kadar bi on "lovil" bi itak dobil košarico...

On pa tudi ne bi bil "ulovljen".

Tako da...

Moški... ženske...

Pravijo, da...

Moški težko oprostijo, pa hitro pozabijo;

Ženske pa oprostimo, pozabimo pa nikoli.

Hja... 

Moški res svoje napake radi kar hitro pozabijo, od drugih jih pa težko oprostijo...

Ženske pa oproščamo, potem pa postanemo historične...

Jesenski dan...

Danes dopoldan

sprehod po toplem jesenskem soncu

odločitev je dozorela

 

Ko ne veš...

bi... ne bi... bi... ne bi...

ali bi... ali ne bi...

no, pa mogoče le bi... ja, kaj pa če vseeno raje ne bi...

kaj pa, če le vseeno bi... ah, kaj pa če le raje ne bi...

 Le komu dati moč odločanja v roke...

Martinova gos...

Ni mi sicer čisto jasno, od kdaj predvsem pa zakaj...

Je ta tako lepa živalca goska padla v takšno nemilost...

Da ima tukaj med nami sedaj tako slabšalni prizvok. 

Predvsem pa...

Zakaj se z njihovimi imeni tako rado etiketira prav nas ženske.

Ampak...

Tisti, ki (se) je to tako določil...

Je verjetno že vedel čemu in zakaj.

Ovčke bele... ovčke črne...

So ovčke bele res...

pod kožo drugače krvave kot ovčke črne...

So ovčke bele res...

bolj pametne in dobre kot ovčke črne...

So ovčke bele res...

bolj vodljive in ubogljive kot ovčke črne...

 

Ja, zakaj pa potem imajo ovčke črne pa tako negativen prizvok

Še en multikulti...

Zid objokovanja v Jeruzalemu...

In zid objokovanja v Sloveniji...

Pa vendar...

Ali pa mogoče celo...

Kljub vsemu...

Premalokrat ti rečem...

Lepo je, da si!

Uspeh... neuspeh... poraz

Hja...

Kje pa je sploh meja med enim, drugim, tretjim...

In...

Kdo ali kaj pa sploh določa kdaj je kaj kaj...

In...

Če jaz nisem s kom ali čim zadovoljna...

A je potem vzrok v tem, da/ker je tisto slabo...

Ali pa mogoče le v tem...

Da ni takšno kot sem si jaz predstavljala, želela.

Multikulti...

1001 noč Perzije...

Ko je Šeherezada pripovedovala pripovedke zato...

Da je lahko ostala pri življenju.

1001 dan Slovenije

Ko je naša "Šeherezada" pripovedovala pripovedke zato...

Da so lahko ostali pri koritu.

Jesensko listje...

Od jeseni zaznamovano listje

odeto v paleto prelepih barv

pravljica za oko.

 

Že lahen vetrič

pa zna iz njih narediti padalce

Semantika...

Ko si vzrok konflitka interesov

to še kako občutiš

še bolj pa

če je pri tem zraven pa še nekdo

ki ima pa tudi interes konfliktov.

Saj takrat tudi pregovor:

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima

dobi drugačen pomen.

Žalost in njeno izražanje...

No, ker sem že v letih... sicer res, da še vedno v tistih najlepših...
Vendar pa to pomeni tudi to...
Da sem se tudi sama že srečala z že kar nekaj žalostmi.

In zato tudi še kako dobro vem...

Da tako kot so različni vzroki za njo...

Je potem zaradi tega pa tudi njeno "reševanje" vedno drugačno.

Sicer pa...
Žalosti nam ne povzročajo samo tisti, ki smo jih imeli radi in so od nas prehitro odšli...
Pač pa še kako, če ne celo več in večkrat...
Pa prav tisti, ki so še vedno ob nas.

No, kako priti iz nje...
To pa je pri meni bilo najbolj odvisno od...

Kdo je bil tisti, ki mi je tisto žalost prizadejal...
Ja, to je bilo vedno še kako pomembno. 
Saj... bližja kot mi je bila oseba, večja je bila zaradi tega potem žalost.

Pa je bil potem zaradi tega tudi čas...

Ki je bil potreben, da se je žalost zaradi tiste stvari, predvsem pa osebe, ki mi jo je prizadejala, polegla...

In da sem potem spet uspela priti na tisto pozitivno nulo...

Različen.

Ko misliš,

da več ne gre,

 pride od nekod

Lučka.

No, vsekakor pa je bila največja Sreča to...

Da ob tem prebolevanju nikoli nisem bila sama.

Saj sem se vedno lahko o tem tudi s kom pogovarjala...

Ki me je najprej poslušal...

In mi dovolil, da sem se lahko  (z)jokala ali pa celo (z)jezila...

Potem pa tudi kaj svetoval.

Mi ne moremo žalosti

s sveta spraviti.

Kar moremo, je to:

Skupaj

solze

sušiti.

Vidiš, kar si...

Angelov ne moreš videti...

Lahko pa jih srečaš!

V spominjanju...

Tudi na njega, ki je to zapisal...

Noč, ki ne pozna jutra,

ni tvoja poslednja noč.

Naselila se je z zvezdami posuta

v očeh tvojih dragih,

vseh, ki si jih ljubil nekoč

Tone Pavček

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu...