četrtek, 10. januar 2013

Tri ure...

In je čas spet postal tako relativen...
Tri ure...
v katerih je bilo izpovedanega toliko hudega
v katerih so tudi tekle solze
v katerih so spomini postali spet živi
in v katerih smo si postali spet blizu

Kako sem pa vesela, da je zmagal pogum!

 V lepem spominu na Njo!



6 komentarjev:

  1. Tetica, potem so bile te tri ure dobro porabljan čas.
    Lep pozdrav tebi in tvojima, Marjana

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. oja, oja,... pa še kako!
      samo žal mi je bilo, da niso bile prej "na vrsti"
      lepo mi je videti tvojo sled tukaj
      lp

      Izbriši
  2. Oj, tetka, kadar gre za srčne zadeve, ni nikoli škoda časa - naj ga ne bi bilo - med ljubečimi ljudmi, ki se spoštujejo ...
    In solze so včasih dar ... dragocen ...

    LILA <3

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. veš... te tri ure so meni pomenile kratkost časa... saj so minile kot bi trenil
      ker pa je to bilo naše prvo srečanje po ne vem več niti prav koliko letih (8, 10,...)in tragediji, ki se je njim zgodila...
      je pa bil moj strah za to pa tudi toliko večji
      ja - LILA pa je rdeča nit

      Izbriši
    2. ja, saj sem razumela, da je bilo kratko, ker je bilo nabito z življenjem ... LILA

      Izbriši
    3. predvsem pa - spomini, ki so nas spet povezali
      kak sem tega vesela!
      ;-)

      Izbriši