krofi še pa še pašejo
miške še vedno čakajo v receptu
vaga pa...
že zdaj kaže več kot bi rabla
četrtek, 27. februar 2014
torek, 25. februar 2014
Peti letni čas...
V nekaterih državah ta traja od 11.11. od enajste ure enajst dalje...
In te dneve z možem kar pridno spremljava raznorazna karnevalska zasedanja...
tista iz Kőlna, Dűsseldorfa, Mainza in še od kje
Saj ne pravijo kr tak...
In te dneve z možem kar pridno spremljava raznorazna karnevalska zasedanja...
tista iz Kőlna, Dűsseldorfa, Mainza in še od kje
da se ob slišanem lahko tudi do solz nasmejiva
da je dan brez smeha izgubljen dan
ponedeljek, 24. februar 2014
Telefonski po-klic...
In prijateljica mi je sporočila,
da je babica postala...
.jpg)
da je babica postala...
Nadangel je bil danes rojen
Ko je Sreča in Veselje
večje od 49 cm
in težje od 3010 g
LJUBEZNI IN VSEGA DOBREGA
Hitro, hitro...
Popoldan je bil tako lepo lep
da enostavno nisem mogla, da se ne bi spravila na sprehod.
In tako sem se odločila za turo po Kalvariji do Račjega dvora pa potem mimo Škofijske gimnazije po Vinarski spet lepo nazaj domov.
V normalnih časih za ta obhod porabim nekje dobre pol urce...
ker pa je bila Kalvarija hudo razmočena
stopnice na njo pa so itak bile spet Sovičeve kaskade...
je tisto iskanje vsaj malo bolj suhe možnosti prehoda
vzelo nekaj dodatnega časa.
No, da ta sprehod ni bil tak kot je to bilo običajno kako leto nazaj...
je pa že itak druga zgodba...
ampak...
glede na podaljšano potepanje sem pač potem morala malo bolj pohiteti
saj sva z možem imela namen iti še v trgovino.
In potem sem tak na hitrco samo še vzela listek z zapisanimi potrebami
se na novo preobula in letela za možem,
ki je v tem času pa že imel avto postavljen na cesto.
V vmesnem času pa sem še na brzake iz denarnice vzela osebno izkaznico in jo dala v levi žep jakne.
Ko pa sem se še tak zatazadnje prečekirala,
pa sem zagledala, da je jakna pa esrana
in, ker taka pa le ne morem iti v trgovino...
sem jo po hitrem postopku obesila na obešanik in nase potegnila eno drugo.
Pa sva prišla pred trgovino
in sem od zunaj v levem žepu začutila, da je v njem nekaj spravljeno
sem z roko segla v žep, jo potegnila ven in vidla trak za ušesa.
No, v trgovini sva vse dobro porihtala
se odpeljala dom kjer sem se slekla, iz levega žepa pa sem želela vzeti še osebno izkaznico.
In, glej ga zlomka...
Hitro spet v avto, pa do trgovine in pregledati, če mi ni ob jemanju traku iz žepa, pa slučajno padla na tla
pa tudi trgovko sem povprašala, če jo je mogoče že kdo našel in jo prinesel do njih.
Nič od tega...
In je tako na poti domov pa že bilo na vrsti razmišljanje kaj in kako nadaljevati naslednji dan.
Doma pa potem...
Na obešalniku zagledam tisto jakno, ki sem jo imela na sprehodu
in se spomnim...
pa sežem v levi žep in v njem začutim mojo osebno
Hja, kaj češ...
da enostavno nisem mogla, da se ne bi spravila na sprehod.
In tako sem se odločila za turo po Kalvariji do Račjega dvora pa potem mimo Škofijske gimnazije po Vinarski spet lepo nazaj domov.
V normalnih časih za ta obhod porabim nekje dobre pol urce...
ker pa je bila Kalvarija hudo razmočena
stopnice na njo pa so itak bile spet Sovičeve kaskade...
je tisto iskanje vsaj malo bolj suhe možnosti prehoda
vzelo nekaj dodatnega časa.
No, da ta sprehod ni bil tak kot je to bilo običajno kako leto nazaj...
je pa že itak druga zgodba...
ampak...
glede na podaljšano potepanje sem pač potem morala malo bolj pohiteti
saj sva z možem imela namen iti še v trgovino.
In potem sem tak na hitrco samo še vzela listek z zapisanimi potrebami
se na novo preobula in letela za možem,
ki je v tem času pa že imel avto postavljen na cesto.
V vmesnem času pa sem še na brzake iz denarnice vzela osebno izkaznico in jo dala v levi žep jakne.
Ko pa sem se še tak zatazadnje prečekirala,
pa sem zagledala, da je jakna pa esrana
in, ker taka pa le ne morem iti v trgovino...
sem jo po hitrem postopku obesila na obešanik in nase potegnila eno drugo.
Pa sva prišla pred trgovino
in sem od zunaj v levem žepu začutila, da je v njem nekaj spravljeno
sem z roko segla v žep, jo potegnila ven in vidla trak za ušesa.
No, v trgovini sva vse dobro porihtala
se odpeljala dom kjer sem se slekla, iz levega žepa pa sem želela vzeti še osebno izkaznico.
In, glej ga zlomka...
izkaznice ni bilo notri...
Hitro spet v avto, pa do trgovine in pregledati, če mi ni ob jemanju traku iz žepa, pa slučajno padla na tla
pa tudi trgovko sem povprašala, če jo je mogoče že kdo našel in jo prinesel do njih.
Nič od tega...
In je tako na poti domov pa že bilo na vrsti razmišljanje kaj in kako nadaljevati naslednji dan.
Doma pa potem...
Na obešalniku zagledam tisto jakno, ki sem jo imela na sprehodu
in se spomnim...
pa sežem v levi žep in v njem začutim mojo osebno
Hja, kaj češ...
Leta so pač že tu...
pregovor
hiti počasi
pa se je tudi spet izkazal za
še kako koristnega
četrtek, 20. februar 2014
Danes je pa en prav poseben dan...
Že to, da sem na to stran lahko prišla spet po normalni in takratki in hitri poti
je zaradi dogajanj v prešnjih dneh vredno omembe...
No, verjamem...
da je za tiste, ki ste v zakonskem jarmu že več kot pa sva to midvadva
teh najinih 12 let le en "samo" ali pa "komaj"
Za mene, ki sem v prvem "poizkusu" pa vzdržala vsega niti ne pet let
je pa ta doba pa že kar lepo obdobje
sploh še...
če upoštevam dejstvo koliko let sem bila navajena živeti samostojnega življenja
ko se ni bilo potrebno nič kaj prilagajati svojemu partnerju
otroka pa sta itak bila še tako mala
da sem ju lahko tudi dokaj uspešno komandirala
in jaz njima določala kaj in kako.
No, pred 12 leti...
pa sem se ob tem času že pridno rihtala
da sem ob opoldanskem podpisu "pogodbe o medsebojnem sodelovanju"
pa se te le pokazala v svoji nartabolšejši luči.
In ja...
takrat je to bila sreda...
saj nisem želela, da bi se poročila v soboto
pa bi potem midvadva kot evergrina že bila tam
matičar pa bi še kje slučajno rekel:
aha, starši so že tukaj, zdaj pa še samo počakamo na mladoporočenca
In, ko zdaj to tako obujam spomine na takrat...
nekako niti ne morem verjeti
da je pa res že minilo toliko časa
saj je vso to obdobje bilo precej pestro
bi človek mirno lahko rekel,
da precej vremenskega značaja
pač vsega po malem - no, razen toče in žleda
in to s tistimi vsemi metuljčki v trebuhu ali pa občasno tudi samo kje na kakšni rožici
pa tudi s solzami po licih in to zaradi jeze, žalosti pa tudi veselja
predvsem pa potrpljenja da pusti času čas
ko bo(m kot) neukročena trmoglavka pa nehala trmoglaviti
No, pa saj se je moj možiček v tem času tudi prav lepo spremenil...
postal je občutno okroglejši
in to ne samo okrog trebuščka
pač pa tudi pri njegovih normah in pravilih
Sicer pa...
je zaradi dogajanj v prešnjih dneh vredno omembe...
Še bolj pa zaradi
najine današnje obletnice.
No, verjamem...
da je za tiste, ki ste v zakonskem jarmu že več kot pa sva to midvadva
teh najinih 12 let le en "samo" ali pa "komaj"
Za mene, ki sem v prvem "poizkusu" pa vzdržala vsega niti ne pet let
je pa ta doba pa že kar lepo obdobje
sploh še...
če upoštevam dejstvo koliko let sem bila navajena živeti samostojnega življenja
ko se ni bilo potrebno nič kaj prilagajati svojemu partnerju
otroka pa sta itak bila še tako mala
da sem ju lahko tudi dokaj uspešno komandirala
in jaz njima določala kaj in kako.
No, pred 12 leti...
pa sem se ob tem času že pridno rihtala
da sem ob opoldanskem podpisu "pogodbe o medsebojnem sodelovanju"
pa se te le pokazala v svoji nartabolšejši luči.
takrat je to bila sreda...
saj nisem želela, da bi se poročila v soboto
pa bi potem midvadva kot evergrina že bila tam
matičar pa bi še kje slučajno rekel:
aha, starši so že tukaj, zdaj pa še samo počakamo na mladoporočenca
In, ko zdaj to tako obujam spomine na takrat...
nekako niti ne morem verjeti
da je pa res že minilo toliko časa
saj je vso to obdobje bilo precej pestro
bi človek mirno lahko rekel,
da precej vremenskega značaja
pač vsega po malem - no, razen toče in žleda
in to s tistimi vsemi metuljčki v trebuhu ali pa občasno tudi samo kje na kakšni rožici
pa tudi s solzami po licih in to zaradi jeze, žalosti pa tudi veselja
ves čas pa s spoštovanjem do tistega,
ki je že ves čas imel dovolj poguma predvsem pa potrpljenja da pusti času čas
ko bo(m kot) neukročena trmoglavka pa nehala trmoglaviti
No, pa saj se je moj možiček v tem času tudi prav lepo spremenil...
postal je občutno okroglejši
in to ne samo okrog trebuščka
pač pa tudi pri njegovih normah in pravilih
Sicer pa...
da je moj mož pameten
in, da ima tudi dober okus...
hja, to pa se je itak najbolj videlo po tem
da se je v vsej ponudbi na tržišču
pa odločil prav zame
nedelja, 16. februar 2014
Že včeraj, danes pa spet...
Me ta moj blogec nekaj heca.
Ne samo, da traja celo večnost, da se mi sploh odpre...
pač pa tudi odgovarjati na komentarje nekako ne morem
In, ker sploh ne vem ali je tudi tukaj kdo, da bi mi lahko pomagal...
bom do nadaljnega vaše komentarje pač samo prebirala
Vseeno pa ne morem, da ne bi tukaj pa "pustila" nekaj citatov od Seppa Holzerja...
V Življenju so ti bile naloge postavljene zato, da jih rešiš, in ne, da jih dramatiziraš in s tem narediš nerešljive.
Faušljivcev in hudobnežev ne potrebuješ kaznovati; on se sam že dovolj kaznuje, saj je takšen kot je.
Ti mu lahko samo zaželiš čimprejšnje okrevanje (ozdravitev).
Človek je prišel na Svet zato da živi, da doživi, da spozna Naravo in zato si ne sme pustiti nobenega dneva ukrasti.
Ne obešaj se na druge, ne dovoli drugim, da se obesijo nate, ostani samostojen.
Imaš cilj, potem se loči od mase, ki gre v svoji lakomnosti po poti izrabljanja.
Pa še en pomladni pozdrav...
Hja...
vsekakor, če mi bo uspelo to sploh skozi spravit...
sobota, 15. februar 2014
Ta teden...
Je bil pa spet enkraten...
In to ne samo delovno, pač pa tudi...
Matej na e-dnevniku je kar nekajkrat omenil agrarnega rebela Seppa Holzerja in njegov način "virtvanja" na njegovi visokogorski kmetiji .
Pa nisem mogla, da si ne bi od sina sposodila njegove knjige Wo ein Wille, da ein Weg (kjer je volja, je pot), ki sem jo dobesedno požirala, saj je pisana meni na kožo.
Tako preprosto pa vendar polno življenjskih izkušenj.
In, ker pa tudi moje življenje ni odvisno samo od mojih misli...
pač pa tudi od delovanja mnogokaterih, ki so hote ali pa tudi nehote krojilci mojega vsakdana
se je kar kmalu izkazalo kako resničen je ta naslov.
In moj mož je po tej "formuli" s svojo odločitvijo, ki je še kako v dobro mojemu sinu (ja, ja, pach-work fimilije res imajo svoj čar), meni pa se je zaradi tega odvalil velik kamen od srca (no, k sreči mi ni padel na kakšen nožni prst ali pa celo kar celo nogo) to še kako potrdil.
Ja, pa Valentinovo je tudi bilo v tem tednu...
Sicer meni in nama ta dan ni kaj ravno posebnega, saj si ga kar vsaki dan sproti rada privoščima.
Pa vendar ni šlo brez posebnosti.
In tako mi je toti moj Valentinček zjutraj pri zajtrku serviral en "Moja draga s češnjo v sredini"...
samo kaj, ko pa se je po tem, ko je prišel iz trgovine, pa autal, saj je djal na mizo I love Milka.
In, ker pa jaz nisem Milka...
hja, šment pa tak
No, pa je vseeno dobil spet en jabolčni štrudl, ki ga taaaakoo obožuje.
Meni se pa je testo spet dobro posrečilo in se prav lepo dalo vleči (saj tistega z listnatim testom namreč nima ravno najbolj rad, ker je preveč hrustljav)
No, priznam pa, da pa bi kakšno rožico pa kljub vsemu prenesla...
Ampak...
In glej...
Danes sta se na kavi oglasila prijatelja iz Graca in mi prinesla...
Prečudovito ciklamo.
Dan pa sem končala v topli vodi in s Hessejevim Stepskim volkom v roki.
To knjigo vem, da sem sicer nekoč že prebrala, vendar pa je od takrat minilo že toliko časa (če ne celo že let), da se v bistvu sploh več ne spomnim o čem govori.
In tako me bo le-ta spremljala tudi v nov teden
In to ne samo delovno, pač pa tudi...
Matej na e-dnevniku je kar nekajkrat omenil agrarnega rebela Seppa Holzerja in njegov način "virtvanja" na njegovi visokogorski kmetiji .
Pa nisem mogla, da si ne bi od sina sposodila njegove knjige Wo ein Wille, da ein Weg (kjer je volja, je pot), ki sem jo dobesedno požirala, saj je pisana meni na kožo.
Tako preprosto pa vendar polno življenjskih izkušenj.
In, ker pa tudi moje življenje ni odvisno samo od mojih misli...
pač pa tudi od delovanja mnogokaterih, ki so hote ali pa tudi nehote krojilci mojega vsakdana
se je kar kmalu izkazalo kako resničen je ta naslov.
In moj mož je po tej "formuli" s svojo odločitvijo, ki je še kako v dobro mojemu sinu (ja, ja, pach-work fimilije res imajo svoj čar), meni pa se je zaradi tega odvalil velik kamen od srca (no, k sreči mi ni padel na kakšen nožni prst ali pa celo kar celo nogo) to še kako potrdil.
Ja, pa Valentinovo je tudi bilo v tem tednu...
Sicer meni in nama ta dan ni kaj ravno posebnega, saj si ga kar vsaki dan sproti rada privoščima.
Pa vendar ni šlo brez posebnosti.
In tako mi je toti moj Valentinček zjutraj pri zajtrku serviral en "Moja draga s češnjo v sredini"...
samo kaj, ko pa se je po tem, ko je prišel iz trgovine, pa autal, saj je djal na mizo I love Milka.
In, ker pa jaz nisem Milka...
hja, šment pa tak
No, pa je vseeno dobil spet en jabolčni štrudl, ki ga taaaakoo obožuje.
Meni se pa je testo spet dobro posrečilo in se prav lepo dalo vleči (saj tistega z listnatim testom namreč nima ravno najbolj rad, ker je preveč hrustljav)
No, priznam pa, da pa bi kakšno rožico pa kljub vsemu prenesla...
Ampak...
In glej...
Danes sta se na kavi oglasila prijatelja iz Graca in mi prinesla...
Prečudovito ciklamo.
Dan pa sem končala v topli vodi in s Hessejevim Stepskim volkom v roki.
To knjigo vem, da sem sicer nekoč že prebrala, vendar pa je od takrat minilo že toliko časa (če ne celo že let), da se v bistvu sploh več ne spomnim o čem govori.
In tako me bo le-ta spremljala tudi v nov teden
nedelja, 9. februar 2014
Na današnji dan...
Pred natanko 12 leti
pa je luč tega sveta zagledalatista tamala in ena izmed petih kepic...
bila tudi del najinega Življenja.
In ja...
LOLE res več ni med nami...
ostali pa so spomini
na dogodke iz našega sobivanja
predvsem pa hvaležnost
za vse kar smo se ob njej naučili
sobota, 8. februar 2014
Današnji kulturni praznik...
Je še kako bil razdeljen na dva dela:
Dopoldanski sprehod v soncu in kapljanju s streh...
Na poti domov pa sva z možem pred sabo zagledala skupinico...
Dopoldanski sprehod v soncu in kapljanju s streh...
Na poti domov pa sva z možem pred sabo zagledala skupinico...
tri mlade mamice
vsaka za svojim vozičkom
za njimi pa trije ateji
vsak s svojim kužkom
In zato je bilo samoposebi umevno
da sva midvadva šla pa na drugo stran ceste.
Popoldanski sprehod pa se je namesto v predvideno smer
s povabilom od naše tamlade pa končal v nasprotni smeri
v slaščičarni Ilich.
In tako sem namesto predvidenega zmanjševanja kalorij
le-te pa samo še povečala.
Letošnji kulturni praznik
pa je zato bil
prav lepo sončno sladek
Ja, ja, nekoč je pa tudi ta prešeren bil še kako sladek ;-)
torek, 4. februar 2014
Predalčkanje in etiketiranje...
Ja, sem jih včeraj res dobila po buči!
In prav mi je bilo!
Kajti...
Nekoga "potisniti" v neko skupino samo na podlagi njegovega izgleda...
Vem, da je pregovor
Ker/saj na podlagi pogleda na zunanjost neke osebe
res ni možno spoznati pa tudi njegove notranjosti!
Pa vendar...
je pa ravno pogled na zunanjost pa običajno odločilen
da si o dotičnem ustvarimo tisti naš prvi vtis.
In, če se potem ta naš prvi kontakt pa niti ne nadaljuje...
In prav mi je bilo!
Kajti...
Nekoga "potisniti" v neko skupino samo na podlagi njegovega izgleda...
Vem, da je pregovor
obleka ne dela človeka
lahko hudo dvorezen meč
Ker/saj na podlagi pogleda na zunanjost neke osebe
res ni možno spoznati pa tudi njegove notranjosti!
Pa vendar...
je pa ravno pogled na zunanjost pa običajno odločilen
da si o dotičnem ustvarimo tisti naš prvi vtis.
In, če se potem ta naš prvi kontakt pa niti ne nadaljuje...
ponedeljek, 3. februar 2014
Na cestno stran...
Je sodelovanje dežja in mraza
tokrat res pokazalo svoje zobe
in je marsikatero drevo
pod težo zaledenelih vej
ostalo brez kakšne manj odporne veje
In to se je včeraj zvečer zgodilo tudi našemu flidru...
Pa je odlomljena veja padla
čez ograjo na pločnik
tako da je rahlo ovirala prost prehod.
In dopoldan sem se odločila to oviro tudi odstraniti...
Ker pa je bila zlomljena veja
malo višje od mene
kar v suhem vremenu sploh ne bi bil problem
saj bi stopila na betonski del ograje
zdaj pa zaradi ledu
raje nisem
Sem si pa celo stvar kar nekaj časa ogledovala
in to iz vseh možnih koncev
no, jasno da je to bilo hudo strokovno
in tako...
je vso to mojo strokovnost očitno opazil tudi pešec
in mi ponudil svojo pomoč.
Pa ne bi bilo pri tem nič posebnega
če...
ja, če ne bi ob pogledu na njega pa ne zapadla
v tisti tako presneti halo efekt.
Ker...
na pogled je deloval dokaj neurejeno
neobrit in z daljšimi sivimi lasmi
ponošeno jakno
in obrabljenimi kavbojkami.
Njegov govor pa
je bil popolnoma nekaj drugega
In ne samo njegova pripravljenost pomagati
pač pa tudi vljudnost
in izbor besed...
Ja, priznam...
samo ob pogledu na njega
bi pa hudičevo hudo tresnila mimo.
tokrat res pokazalo svoje zobe
in je marsikatero drevo
pod težo zaledenelih vej
ostalo brez kakšne manj odporne veje
In to se je včeraj zvečer zgodilo tudi našemu flidru...
Pa je odlomljena veja padla
čez ograjo na pločnik
tako da je rahlo ovirala prost prehod.
In dopoldan sem se odločila to oviro tudi odstraniti...
Ker pa je bila zlomljena veja
malo višje od mene
kar v suhem vremenu sploh ne bi bil problem
saj bi stopila na betonski del ograje
zdaj pa zaradi ledu
raje nisem
Sem si pa celo stvar kar nekaj časa ogledovala
in to iz vseh možnih koncev
no, jasno da je to bilo hudo strokovno
in tako...
je vso to mojo strokovnost očitno opazil tudi pešec
in mi ponudil svojo pomoč.
Pa ne bi bilo pri tem nič posebnega
če...
ja, če ne bi ob pogledu na njega pa ne zapadla
v tisti tako presneti halo efekt.
Ker...
na pogled je deloval dokaj neurejeno
neobrit in z daljšimi sivimi lasmi
ponošeno jakno
in obrabljenimi kavbojkami.
Njegov govor pa
je bil popolnoma nekaj drugega
In ne samo njegova pripravljenost pomagati
pač pa tudi vljudnost
in izbor besed...
Ja, priznam...
samo ob pogledu na njega
bi pa hudičevo hudo tresnila mimo.
In tako sem zopet dobila svojo lekcijo!
nedelja, 2. februar 2014
Ledenega rskanja glas...
Je zima belemu snegu
poogledalila povrhnjico
in je bilo bolje
da je korak
raje ostal doma
pa vendar...
in z ukrivljeno palico v roki....
in počasnim korakom
v tehniki bočnega smučarskega štamfanja
ena, dva, tri z levo nogo in priključim desno
pa spet zapičim palico in
ena, dva, tri z levo nogo in priključim desno
in tako dalje...
lepo počasi po bregu dol
pa je šlo!
In so se mi drevesa zahvalila
poogledalila povrhnjico
in je bilo bolje
da je korak
raje ostal doma
pa vendar...
pogled na smrek preobremenjene veje
me je pa vseeno spravil na svitlo
in z ukrivljeno palico v roki....
in počasnim korakom
v tehniki bočnega smučarskega štamfanja
ena, dva, tri z levo nogo in priključim desno
pa spet zapičim palico in
ena, dva, tri z levo nogo in priključim desno
in tako dalje...
lepo počasi po bregu dol
pa je šlo!
In so se mi drevesa zahvalila
s svojim prečudovitim vonjem
ki je zavel v moj nos
od vsake posamezne prej zametene veje
Naročite se na:
Objave (Atom)