Nekoč davno nazaj
je živelo majhno seme
ki je bilo v dobro zemljo posejano.
In je potem iz njega zrasla
lepa sadika
ki je našla prostor na mojem vrtičku.
Zdaj pa jo krasijo
rdeči sočni paradajzeki.
In ko ga tako ogledujem
se sprašujem:
le kako se počuti ta rastlina takrat,
ko ji vzamem kakšnega njenega lepotca.
Kdo ve, kako ... Morda je vesela, da te nahrani? <3
OdgovoriIzbrišiHa, ha, lahko da si želi vnaprejšnjega oznanila da boš to z njo počela!
OdgovoriIzbrišiNekoč nekje prebirala, vse je živo, torej predno se lotiš kakih drastičnih podvigov, rastlinici daš na znanje.
Lp Ž. ;)
ančika... ja, ja, bi znalo res biti zanimivo kaj vse bi lahko od njih izvedeli...
OdgovoriIzbriši<3
Ooooooo..... koga vidim... ;-)
OdgovoriIzbrišiJa, saj sem o tem tudi jaz brala... v omenjeni knjigi namreč. Ker tudi rastline prav tako kot živali in mi ljudje... ob/čutijo.
lp tudi tebi
Pozdravljena:)
OdgovoriIzbrišiJaz samo razmišljam, ti si že celo večnost tu:)
In kaj misli, ko ga poješ? Upam, da mu je vsaj všeč moja hvaležnost, M.
OdgovoriIzbrišiJa, ja, lea... tudi jaz sem na začetku le razmišljala... potem pa sem se odločila... in najprej tako vzporedno pisala na obeh blogih... Ko pa so se tam začele pojavljati stvari, ki mi niso bile prav nič povšeči... uredništvo pa tudi ni reagiralo... hja, po tistem pa sem se kar v celoti preselila na ta naslov.
OdgovoriIzbrišiod koder te sedaj lepo pozdravljam
;-)
M... po knjigi o naikanu... rastlina čuti našo hvaležnost za to, kar nam je dala... in je zato potem tudi njej njena smrt zanjo lažja.
OdgovoriIzbrišiSe pa spomnim, da sem že leta nazaj nekje zasledila, ko so v laboratoriji delali raziskave kako se tudi rastline odzivajo na stres.
Tako da... v mislih se zahvaliti... če že res ni koristi, pa vsaj škoditi ne more
;-)
v lep večer