Trikrat veliki...

Hermes Trismegistos... 

v vseh starih deželah je njegovo ime, ki pomeni "izvir modrosti", čaščeno... 

Ko so ušesa učenca pripravljena slišati,

takrat pridejo ustnice,

ki jih napolnijo z modrostjo.

Vendar pa...

Ne mečejo "biserov svinjam", temveč se držijo načela "mleko za dojenčke in meso za močne moške".

Na Zraku...

Kjer...

ni ne televizije in ne računalnika...

Kjer...

se dan začne s pogledom v daljavo in opazovanjem, 

če so se srnice tudi ta dan odločile zajtrkovati na robu ob vinogradu...

Kjer...

je lahen veter naš stalni spremljevalec...

Kjer...

dan umirjeno poteka ob vsakodnevnih opravilih... 

Kjer...

zna zvok traktorjev preglasiti glasbo iz radia...

Kjer...

je večerni sprehod s kužkom med njivami 

običajno tudi združen s srečevanjem z drugimi sprehajalci...

Kjer...

je pogled v zvezdnato nebo 

in "potovanje" s pogledom po poti avionskih lučk 

tista vsakodnevna večerna zabava...

Kjer...

je Življenje še umirjeno in polno zadovoljnosti

Vroče poletje...

Avgustovska vročina

ko je človeku še koža preveč

ženske valunge

V znanju je moč...

Oziroma...

Kot je dejal Bacon, da je znanje moč.

Demokrit pa je sicer res dejal, da naj ne poskušamo vsega razumeti, vendar pa naj vseeno ne bomo v vsem neuki.

Ampak...
Vsi pa še kako dobro vemo...

Kaj vse imamo, ko imamo neko znanje...

O nečem...

Očitno pa vedno bolj pa tudi...

O nekom.

Ko ga utrgam...

Nekoč davno nazaj

je živelo majhno seme

ki je bilo v dobro zemljo posejano.

In je potem iz njega zrasla

lepa sadika

ki je našla prostor na mojem vrtičku.

Zdaj pa jo krasijo

rdeči sočni paradajzeki.

In ko ga tako ogledujem

se sprašujem:

le kako se počuti ta rastlina takrat,

ko ji vzamem kakšnega njenega lepotca.

Morje...

Moji spomini na morje so pa taaakooo različni...

Od tistega, da sem kot otrok bila tam običajno bolana, saj me je običajno "neslo" tisto, da se v času moje mladosti (tam v začetku šestdesetih) na obali ni smelo piti navadne vode kar ven iz pipe. In pri vsej vročini in žeji pa res ni bilo možnosti vedno čakati, da mi bo kdo pa dal za piti kaj dovoljenega. Če pa je itak bila navadna voda edina pijača moje mladosti.

Kot drugo so se vsako leto na morju pojavljali problemi družbe. Saj je kot edinka nisem imela kar tako v obliki brata ali pa sestre ob sebi. In tako je običajno preteklo kar precej dni preden sem jo našla, potem pa je itak že bilo konec dopusta.

No, prav posebno dopustovanje pa je bilo takrat, ko se je moja mama želela sončiti zgoraj brez... Hja, za to pa smo morali najprej pešačiti stran od ljudi, pa s seboj vlačit vso opremo z ležalniki in sončnikom vred, pa potem še najti prave skalo na katero se je vlegla kot martinček.. potem pa sem jaz bila za stražarja. V primeru, če je slučajno kdo prišel mimo, da se je lahko pravi čas spet oblekla. Foter pa je lepo kje stran od naju ležal v senci kakšnega borovca in v miru bral knjigo ali pa samo spal. Kopal se on itak ni kaj dosti. Če pa si je te že zmočil kopalke, potem pa se je potapljal in ga včasih tudi po več ur ni bilo iz vode. Jaz pa... Uh, kako sem tisto morje takrat v času pubertete iz vsega srca sovražila. 

No, potem pa so minevala leta in tudi odnos do morja se je spreminjal.

Vmes je bil tudi čas, ko smo bili na morju skupaj z otrokoma. In, ko se tako spomnim na naš prvi "samostojni" skupni dopust. Jaz kot frišno ločena z dvema malima frocoma... Okrog mene pa same srečne družine. Uf, je to bolelo. No, potem pa sem videla, kako je bilo to s tisto "srečno družino". Saj sem dopustovala v počitniškem domu od svoje firme. Istočasno pa vedela, kaj pa je dotični, ki je bil tukaj tako zvest mož ali pa žena, pa počel v vsakdanu. In sem potem ob tem pa bila zadovoljna, da pa sama nimam več ob sebi takšnega "primerka". Je pa res, da pa smo se pa tam imeli vedno fino fajn. Saj smo se z nekaterimi že itak poznali.

No, ko pa je prišlo ribakovo obdobje... Od takrat dalje pa ima zame dopust na morju nek čisto poseben pomen. Pa čeprav tudi tam kuham tako kot doma, pa tudi šefica mi je vedno pred ali pa za petami tako kot doma... pa vendar je biti na morju v tej družbi nekaj čisto drugega.

Saj je vsak dan dogodivščina zase... 

polna zanimivega in običajno tudi lepega...

vsekakor pa osvežujočega.

Moj vrtiček...

Me je našla spet ena knjiga...

In v njej je govora tudi o naikanu.

In kot eden izmed primerov je zapisano tudi tole o vrtičku...

Je avtor te knjige spomladi z zanimanjem gledal na ta svoj vrtiček. 

In je bil še kako vesel, ko je na rožicah zagledal prvega kolibrija. In je ves navdušen opazoval njegov let, pa njegovo početje.

In je tudi ves navdušen opazoval še ostale "prebivalce" na svojem vrtičku.

Vse dokler ni s pogledom prišel do gredice...

Na kateri pa ni bilo nič.

Pa je vedel, da je tja tudi nekaj posadil.

In je začel s tuhtanjem, le kaj bi moglo biti, da tam ni še nič prišlo ven.

In je vedno znova in znova bil razočaran nad to eno gredico.

In je tako tudi pozabil na lepoto vseh ostalih gredic...

In tudi kolibrija ni več videl...

Pa tudi drugih ptic ni več slišal peti...

Kaj šele, da bi zaznal šelestenje vetra v listju...

Saj se je s pogledom in mislimi venomer ustavljal samo ob tej eni gredici.

In kolikokrat se nam to dogaja tudi v naših življenjih...

Ko svoj čas in svoje misli namenjamo samo tistemu...

česar vsega nimamo.

Polnoč je...

In tik pred odhodom v deželo sanj...

ravno pravi čas za "bilanco" današnjega dne.