Vsako slabo...

Je za nekaj dobro.

Ko smo bili letos na morju, smo kot ponavadi na obali imeli zraven tudi našo psičko. 

No, izkušnje so že pokazale, da je flat za koga lahko že tudi velik črni pes, ki se ga je potrebno bati.

In to se nam je zgodilo tudi letos. 

Kopali smo se na kraju, kjer smo bili tudi že prejšnja leta. No, da ne bo pomote, to je precej daleč stran od kopališča. In vmes je še prostor, kjer so "sparkirani" čolni domačinov - ribičev. Tako da... 

Pa vendar sta se na to "naše" mesto v nedeljo "naselila" mlajša ženska in moški. In, ko sva s Šefico prišli do kraja, kjer je ona bila navajena plavati, se je najprej oglasila ženska, potem pa še moški. No, jasno, da če to ne bi bile negativne pripombe, da me to ne bi motilo. Tako pa... 

Ker pa nisem želela komentriati vsega, saj so nekatere predvsem njegove izjave bile čisto brez osnove (očitno se je hotel pokazati pred njo), sem Šefici samo parkrat vrgla palčko, da je zaplavala do nje, potem pa sem odšla z njo domov.

In potem sem sem ta način, da sem jo "vodila" samo na plavanje, sprejela kot nov način našega dopustovanja.

In tako se je letos po vseh letih od kar imamo psičko zgodilo to, kar je bilo pred tem moje in moževo veselje...

Skupaj sva lahko zaplavala bistveno dalje stran od obale kot sem jaz to lahko počela, če je bila Lola z nami. Saj sem takrat vedno morala biti blizu nje, da sem jo lahko zvočno opozarjala.

Pa še občutno dalje sva lahko bila skupaj v vodi, saj je psička utrujena od svojega kopanja, lepo počivala na brisači znotraj zaprte terase.

In tako sem v končni fazi tistemu paru, 

ki je  imel takrat pripombe, 

lahko res samo hvaležna.

p.s.

med tako jato ribic pa sva se enkrat znašla midvadva potapljača...