Včerajšnji dan...

Je bil pa spet poln presenečenj...

Najprej na komemoraciji v Hudi jami
kjer smo se našli enakomisleči
predvsem pa takšni,
ki želimo,
da resnica o povojnih pobojih postane del sedanjosti

In kako lepo je videti
združene nas v tej želji
neglede na nacionalnost in jezik, ki ga je kdo govoril

In kako lepo je bilo slišati
tako ta cerkvene kot tudi tapolitične
ko so v svojih govorih glasno povedali vse tisto
kar mi že tudi dolgo vemo
pa smo morali biti o vsem tistem vsa ta leta pa tiho

Še lepše pa je bilo meni
v živo spoznati nekatere ljudi
ki sem jih dosedaj poznala samo iz virtuale

z njimi spregovoriti in tudi občutiti stisk njihove roke

Ko to tako razmišljam...

In brskam po spominu...

Zakaj in tudi za kaj vse
so se me nekateri "odpovedali"...

No, če odmislim vse tiste
ki se jim ni zdelo vredno niti to(liko)
da bi mi povedali vzrok
zakaj so se odstranili...

In pomislim na vse tiste
pri katerih je bil vzrok v tem
da sem naredila/rekla nekaj takega
s čimer sem jih prizadela
predtem pa niti vedela nisem
da tistega ali ne marajo ali pa ne razumejo

In se spomnim na primere
ko so drugi bili užaljeni
ker sem jim povedala
da jaz tistega ne toleriram

No, potem pač lahko na vseh teh primerih vidim
da je bilo ob meni kar nekaj takih
s katerimi smo bili v kontaktu
v bistvu samo toliko časa
dokler sem se jaz prilagaja njim.

Ja, ja, res ne pravijo zastonj...

Da je pot do pekla tlakovana z dobrimi nameni...

Uf, kako jih sovražim...

Sedim na kavču
gledam televizijo
in zaslišim okrog ušes:

vjuuuu

Se vležem v posteljo

sem na tewm, da zaspim

in spet zaslišim okrog ušes:

vjuuuuuu

Pa dobro no...

če že morajo te presnetwe babnice pikati

pa sesati kri

a tega res ne morejo delati na tiho...