Teden spoznanj...

Ja, ja,...
tudi ta teden mi je prinesel kar nekaj novih spoznanj...
no, upam, da pa tudi znanj.

Začelo se je že v ponedeljek...
ko sem bila ponovno postavljena na preizkušnjo
saj prve lekcije očitno nisem zadovoljivo opravila

In tako sem se ponovno morala soočiti z izgubo meni drage stvari

Ampak tokrat pa sem se vrgla v nje iskanje


Vsekakor pa je bil način izgube svojstven...
saj sem se kot to že tolikokrat do takrat
s psičko odpravila na zadnji predvečerni sprehod
in to kar po bregu navzdol preko travnika do najbližjega gozdička
ker pa je na približno eni tretjini te razdalje postavljen električni pastir
na obeh njegovih straneh pa je bila skoraj kak meter visoka trava
se mi je par teh trav ob pripogibanju zataknilo med uho in uhan
ko pa sem se na drugi strani pastirja dvignila
pa sem začutila, da mi je ta trava "snela" levi uhan
in šment vseh šmentov
tudi ta je - iz zlata s kameno strelo.

Po tem pa je bilo na vrsti iskanje...
in to táko res temeljito,
saj sem odšla po moža,
potem pa sva oba s škarjami rezala to visoko travo
pač tam kamor sva predvidevala, da bi lahko uhan padel.

In sem v tem času iskanja kar dvakrat obupala...
Ampak...
ker je svetloba še vedno dopuščala iskanje...
in čeprav solznih oči - "punca, ne obupaj in gremo dalje!"

In potem, ko sem si tako sama pri sebi mislila:
"le kaj bi dala, da bi ga našla!"
sem premaknila šop že porezane trave
in ga zagledala!

In lekcija iz te Šole Življenja:

ne prehitro odnehati 

in še

s pomočjo drugega pa je marsikaj lažje

No, pa še ni bilo dovolj učenja...

Saj sem se kak dan kasneje morala soočiti z dejstvom

da četudi mislim, da stvar obvladam

ker sem jo pač že dostikrat počela in se v njej kao zverzirala

to tudi ni kar tako samo po sebi umevno

In tako mi tistič tista stvar pač enostavno ni uspela.

In je bilo potrebno spet vzeti v roke osnovni recept

in naslednjo serijo delati tako lepo striktno po navodilih.

No, nartaboljše spoznanje pa je sledilo včeraj...

Vročina je "povzročila", da sem se odločila ležalnik prenesti kar na travo

popoldansko počivanje ob branju knjige pa je bilo - superca

potem pa je prišel moj mož

in želel tudi on tak malo preizkusiti to moje uživanje

Pa se je vlegel na njega

in je za nekaj časa v senčki tudi tako lepo zadremal

potem pa ga je nekaj "dvignilo"

ko pa se je usedel, da bi vstal

pa se je namesto dviga v višino

ob poku "spustil" v nižino

Hja šment...

saj se je plastični ležalnik pod njegovo težo namreč zlomil

In tako se je tudi on moral soočiti z dejstvom

kako težek patron je

No, da to o njegovi teži meni njemu ni uspelo dopovedati že kar nekaj let...

ležalniku pa je taista stvar uspela v delčku sekunde...