Ja, ja,...
tudi ta teden mi je prinesel kar nekaj novih spoznanj...
no, upam, da pa tudi znanj.
Začelo se je že v ponedeljek...
ko sem bila ponovno postavljena na preizkušnjo
saj prve lekcije očitno nisem zadovoljivo opravila
In tako sem se ponovno morala soočiti z izgubo meni drage stvari
Ampak tokrat pa sem se vrgla v nje iskanje
Vsekakor pa je bil način izgube svojstven...
saj sem se kot to že tolikokrat do takrat
s psičko odpravila na zadnji predvečerni sprehod
in to kar po bregu navzdol preko travnika do najbližjega gozdička
ker pa je na približno eni tretjini te razdalje postavljen električni pastir
na obeh njegovih straneh pa je bila skoraj kak meter visoka trava
se mi je par teh trav ob pripogibanju zataknilo med uho in uhan
ko pa sem se na drugi strani pastirja dvignila
pa sem začutila, da mi je ta trava "snela" levi uhan
in šment vseh šmentov
tudi ta je - iz zlata s kameno strelo.
Po tem pa je bilo na vrsti iskanje...
in to táko res temeljito,
saj sem odšla po moža,
potem pa sva oba s škarjami rezala to visoko travo
pač tam kamor sva predvidevala, da bi lahko uhan padel.
In sem v tem času iskanja kar dvakrat obupala...
Ampak...
ker je svetloba še vedno dopuščala iskanje...
in čeprav solznih oči - "punca, ne obupaj in gremo dalje!"
In potem, ko sem si tako sama pri sebi mislila:
"le kaj bi dala, da bi ga našla!"
sem premaknila šop že porezane trave
in ga zagledala!
In lekcija iz te Šole Življenja:
ne prehitro odnehati
in še
s pomočjo drugega pa je marsikaj lažje
No, pa še ni bilo dovolj učenja...
Saj sem se kak dan kasneje morala soočiti z dejstvom
da četudi mislim, da stvar obvladam
ker sem jo pač že dostikrat počela in se v njej kao zverzirala
to tudi ni kar tako samo po sebi umevno
In tako mi tistič tista stvar pač enostavno ni uspela.
In je bilo potrebno spet vzeti v roke osnovni recept
in naslednjo serijo delati tako lepo striktno po navodilih.
No, nartaboljše spoznanje pa je sledilo včeraj...
Vročina je "povzročila", da sem se odločila ležalnik prenesti kar na travo
popoldansko počivanje ob branju knjige pa je bilo - superca
potem pa je prišel moj mož
in želel tudi on tak malo preizkusiti to moje uživanje
Pa se je vlegel na njega
in je za nekaj časa v senčki tudi tako lepo zadremal
potem pa ga je nekaj "dvignilo"
ko pa se je usedel, da bi vstal
pa se je namesto dviga v višino
ob poku "spustil" v nižino
Hja šment...
saj se je plastični ležalnik pod njegovo težo namreč zlomil
In tako se je tudi on moral soočiti z dejstvom
kako težek patron je
No, da to o njegovi teži meni njemu ni uspelo dopovedati že kar nekaj let...
ležalniku pa je taista stvar uspela v delčku sekunde...