Včasih je pa tukaj bilo drugače...

Mi je razlagal sosed
da je prejšnji lastnik imel po bregu dol
nasajena drevesa s samimi rdečimi jabolki.

Zdaj pa so na tem mestu ostala samo še drevesa
za katera pa nihče nič več ne skrbi
in tako so z leti postala kar močno poraščena z belo omelo.

Ker pa je čas tudi ravno tapravšnji

sem si nabavila nekaj vej od te rastline

in z njo naredila

letos pa za spremembo malo drugačni adventni aranžma.

  

 te njene bele bubike pa so tako podobne biserom...

Kako se časi spreminjajo...

Leta nazaj, ko sem si urejevala svoj prvi domek
sem knjige kupovala kar na metre...

Potem so sledili časi kupovanja
posamično predvsem pa glede na tematiko...

Danes sva jih z možem nakupila
pa kar na kilo.

 

In še obračun nakupa:

pribl. 11, 5 kg za prilbl. 27 evrčkov...

to pa je vsega skupaj 36 knjig z različnimi tematikami

Slabo vreme lahko mirno pride...

Prav luštkano razmišljanje...

No, ker sem se zdaj po novem
tudi malo več začela vrteti na ovem facebukecu...

Sem nekako prišla do primerjave med:

e-dnevnikom, kjer sem začela svojo blogarsko kariero
pa blogosom - torej to tukaj
in tem novodobnim facebukom

Pa sem ob tem prišla do spoznanja...

Kako različno ti trije naslovi

vplivajo 

na moje počutje.

Na e-dnevniku,
kjer sem domovala kar nekaj let in to pod dvema različnima imenoma
se sedaj počutim
kot nekdo, ki je sicer tam pognal korenine, potem pa se je odselil
in se še samo občasno vrača kot pač nekateri v kraj svoje mladosti

Na facebooku,
imam zaradi vsega dogajanja, predvsem pa tistega tempa s katerim informacije mene poiščejo
občutek kot takrat, ko sem še bila aktivna v službi
saj je tam tudi sicer v meni poznani družbi pa le vseeno vedno nekaj drugega - novega

Tukaj...
Se pa počutim kot da sem doma
v svoji hiški nekje stran od vse gužve
s svojimi mislimi in idejami in dogodki,
ki pa so kar vezani na mene in mojo družino

Nedeljsko kosilo in F1...

Ker je to zadnja letošnja tekma
in je zato tudi tokrat še kako pomembno
da mož v prvi vrsti na svoji VIP tribuni
ne bi bil praznega želodca...

Je bilo pač dobro
kosilo skuhati malo hitreje.

Ker pa je dananšnji izbor pri zajtrku
bil naklonjen
kruhovim cmokom, svinjski pečenki in dušenemu rdečemu zelju...

Pač enostavno ni šlo
da bi po končanem pečenju pečenke
pečico pustila pa kar tako samo
da se ohladi.

In zato je še bila na vrsti moja nemarna žena:

1 koz. jogurta, 2 koz. ostre moke, malo soli, 1 pak. pec. prašek
1 koz. sladkorja, 1 vanili sladkor, 1/2 koz. belega olja
2 jajci (rumenjak + beljak) , naribana lupina 1 limone,
2 žlici ruma in po želji še 5 - 10 dkg rozin

Vse to sem zmešala, vlila v pekač
po vrhu naložila na krhlje narezana jabolka,
pa po njih potrosila še malo cimeta

in dala za 20 minut peči v (naprej segreto) pečico pri 190 stop.

In sedaj moj zadovoljni tester že lepo pridno in tiho sedi na svojem prostoru
v pričakovanju
da mogoče pa le rata Rosbergu,
da postane svetovni prvak.

Skozi meglo...

Ko je razgled nesel samo do prvega oreha

 

In je iz nje bilo slišati blejanje

 

pa ropotanje 

 

in občasno lajanje 

 

z druge strani Mure pa ropot

naenkrat pa glas

 

kar pa je pomenilo...

hitro nazaj domov in začeti 

 

Petkov dopoldan...

Urice 

polne še vedno toplega sonca

ob poslušanju 

popevanja siničk

blejanja ovc s sosednjega brega

in šumenja vode za mojim hrbtom

združene

s prijetnim delom

na svežem zraku

  slika z neta

Samo tako med vrati...

Ko smo eni bili na odhajanju...
druga dva pa sta ravnokar prišla domov.

Ker pa opravilo, ki sta ga imela za sabo
za nobenega od njinu ni bilo prijetno
saj sta bila z mamico na cepljenju
se tudi jaz nisem preveč štulila.

Pač pa samo ravno toliko
da sem Princa pogledala
in se spet stopila
ko se je kar v spanju nasmehnil.

No, pa jasno...

da se je nasmehnil samo in edino meni...

slika z neta

Pride dan...

Ko enostavno moraš dovoliti
da na prostost spustiš
tistega večnega otroka v sebi.
 
In ja...
Prav danes je bil en tak dan zame.

Saj v trgovini enostavno ni šlo
da ne bi po strokovnem ogledu in premisleku
v nakupovalni voziček
poleg ostalega ne vrgla tudi
še eno vrečko s...



No...
Pa, da ne bi slučajno kdo mislil
da je ostala zaprta vse do doma...

Slikarska kolonija...

Današnje lepo vreme in za ta čas dokaj visoke temperature...
so me spravile na idejo
da sem se šla slikarskega no, bolj malarskega umetnika.


In sem si vse potrebno pripravila
pa zmešala mešanico za barvanje
in se lotila dela.
No, ker pa je bilo v vedru očitno malo preveč vode
je pa celotna stvar bila pač bolj akvarelskega tipa.

In še preden sem bila gotova
so si to moje ustvarjanje prišle pogledati tri srnice,
ki pa mi niso nič povedale
kako jim je to moje mojstrovanje bilo povšeči.
 
No, v kolikor jim je to sploh bilo...

Kaj je zbegalo šoje...

  

Živali med seboj seveda govorijo.

O tem ne more biti nobenega dvoma; ampak najbrž je zelo malo ljudi, ki bi jih razumeli. Poznal sem samo enega takega. Vedel pa sem, da jih razume, ker mi je sam povedal. Bil je prostodušen rudar srednjih let, ki je dolga leta živel v samotnem kotu Kalifornije, sredi gozdov in gora, in preučeval navade svojih edinih sosed, živali in ptic, dokler se mu ni zdelo, da lahko dejansko prestavi vsako njihovo besedo. Ime mu je bilo Jim Baker.
.
.
.
Šoji bi lahko rekli ptica. No, saj morda tudi je, do neke mere - zakaj perje ima in ne spada k nobeni cerkvi, drugače pa je prav tako človek kot vi. In povem vam, zakaj. Šojini darovi, nagoni, občutki in nagnjenja pokrivajo vsa območja. Šoja ni nič bolj načelna od poslanca. Šoja bo lagala, šoja bo kradla, šoja bo varala, šoja bo izdajala; in skoraj vedno se bo pokesala z najbolj slovesnimi obljubami. Da so obveznosti sveta stvar, tega ne boste mogli vtepsti v glavo nobeni šoji. No, za nameček vsemu temu pa je še nekaj; šoja zna preklinjati bolje kot katerikoli rudar.
.
.
Pa še nekaj; v navadnem zmerjanju - lahko šoja prekosi vse, naj so s tega ali onega sveta. Da, gospod, šoja je v vsem takšna, kakršen je človek. Šoja se lahko joče, šoja se lahko smeje, šojo je lahko sram, šoja lahko razmišlja, dela načrte in razpravlja, šoja ima rada čenče in škandale, smisel za humor ima, ve, kdaj se je osmešila, prav tako dobro kot vi - mogoče celo bolje. Če šoja že ni človek, mu je lahko za zgled, pa pika.
.
.

. slika z neta