Ko se sam zaveš...

Da ti to nisi več ti.

Ti...
Tak kot si to nekoč bil...
Ti...
Tak kot si nekoč razmišljal.

Se še samo strezniš.
In se le še lahko vprašaš...

Le kaj si dovolil...
Da je iz tebe lahko nastalo...
To...
Kar pa sploh nisi več ti.

Rada bi...

Da bi zopet prišel čas...

Ko bi lahko spet bili vsi skupaj...
Da bi se spet lahko skupaj smejali...
Da bi spet bilo kot je to nekoč bilo.

Pa dobro vem...

Da to ni več mogoče...
Saj je med nami prepad že prevelik...
Vsako srečanje pa prinese samo še dodatne bolečine.

Decembrski sprehod...

toplo sonce
počasen popoldanski sprehod
ogreto srce